ZFPPIPP člen 235, 242, 242/2, 440, 443, 443/1, 443/2, 443/3.
izbris družbe brez likvidacije - izbris družbe z neomejeno odgovornostjo - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem - pozneje najdeno premoženje - insolventnost - neupoštevni ugovorni razlogi - obstoj terjatve upnika
S pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe ni mogoče ugovarjati, da izbrisana pravna oseba ob izbrisu ni bila insolventna, saj sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka nad tem premoženjem, ne da bi presojalo insolventnost. Zato v tem postopku ne morejo biti upoštevni niti pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na obstoj upnikove terjatve, niti razlogi glede insolventnosti.
Stališče pritožnika, da ga je kot družbenika izbrisane d.n.o. treba šteti za njenega univerzalnega pravnega naslednika, je brez pravne podlage.
Pritožnik kot družbenik (izbrisane družbe) nima možnosti ugovora, da upnikova terjatev ne obstoji.
predlog za izločitev dokazov - hišna preiskava - obrazloženost odredbe
Sodišče prve stopnje ni prezrlo odločbe Ustavnega sodišča UP 1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 in odločilo v nasprotju z njo, kot to navaja pritožba. Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 1) je namreč razvidno, da je obrazloženost obeh odredb za hišno preiskavo presojalo prav v skladu s kriteriji, navedenimi v odločbi Ustavnega sodišča, pri tem pa prišlo do pravilnega zaključka, da sta obe odredbi jasno in določno obrazloženi ter da je iz njune obrazložite razvidna presoja preiskovalnega sodnika in preiskovalne sodnice o tem, ali obstajata vsebinska in zakonska podlaga za izdajo odredb za hišno preiskavo.
nevarna dejavnost - vrtalni stroj - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - valorizacija akontacije odškodnine - načelo individualizacije - objektivna pogojenost višine odškodnine
Delo na vrtalnem stroju predstavlja nevarno dejavnost. Čeprav poskušajo varstvena pravila to nevarnost zmanjšati, je ni moč spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Tudi skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pride do škode.
Zgolj sklicevanje na nepazljivost in utrujenost v primeru, ko je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, pri čemer nepazljivost in utrujenost niti nista ustrezno konkretizirani, ne moreta imeti želene teže. Toženka ni uspela izkazati aktivnega, nepravilnega ravnanja tožnice pri delu z vrtalnim strojem. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, zato nekonkretizirano sklicevanje na tožničino nepazljivost ter utrujenost nista pravno relevantni.
Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Narekuje jo pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha.
Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š. P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M. D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X. d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00012610
OZ člen 197, 199, 200, 204, 206. ZVEtL člen 23, 23/4. ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 337.
neupravičena pridobitev - poslovodstvo brez naročila - nujna in koristna gestija - prepovedana gestija - pritožbene novote - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil.
Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic.
Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00013186
OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 165, 168, 168/1, 299, 353, 378, 631. ZFPPIPP člen 164. ZPP člen 165, 165/2, 214, 214/2, 286, 286/1, 351, 351/1, 358, 358-2, 358-5, 360, 360/1. Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (2000) člen 8, 8/2.
bančna garancija - stečaj glavnega izvajalca - neposredna plačila podizvajalcem - zavarovanje obveznosti - pogodba v korist tretjega - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost zaradi neunovčenja garancije - vzročna zveza - obstoj protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode - direktna tožba - koneksnost terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - pobot - zakonita cesija
Zahtevek po 631. členu OZ ima drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ), zato neutemeljenost zahtevka po prvi ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) podlagi. Omenjena bančna garancija je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, njena predložitev pa je bila skladno z 20. členom pogodbe DARS tudi pogoj za veljavnost te pogodbe. Namen teh pogodbenih določb je bil ravno v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti oziroma zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja sprejetimi na podlagi ZJN). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko (naročnika del) in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze tožene stranke, ki ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje omenjene bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim tudi v dobro tožeče stranke.
Za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnostno ravnanje izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti.
Pogoji pogodbe DARS in vsebina garancije so pri tožeči stranki že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije.
Ob obstoju takih pričakovanj tožeče stranke, njenih izrecnih pozivov toženki najprej na neposredno plačilo (631. člen OZ), nato pa tudi izrecno opominjanje na možnost unovčenja bančne garancije, ker plačila od S. d. d. ni prejela, je toženkino neunovčitev zadevne bančne garancije brez utemeljenega razloga mogoče šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje.
Stališče, po katerem s predložitvijo (konkretne) zahteve za neposredno plačilo pride do prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, med tem, ko je obveznost izvršiti plačilo podizvajalcu pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ, je zastopano tudi v sodni praksi.
Glede na to, da je tožena stranka dala soglasje za angažiranje tožeče stranke kot podizvajalca nadalje, da je tožena stranka nedvomno vedela, da se je izvajalec zavezal k odstopu svojih terjatve do naročnika (tožene stranke) v korist podizvajalcev ter da je tožena stranka nedvomno vedela tudi, da se je izvajalec zavezal uporabljati za poplačila svojih obveznosti podizvajalcem enake roke plačil, kot so določeni v pogodbi z naročnikom, je prej navedeno stališče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, saj bi drugačna razlaga omogočala izigravanje namena 631. člena OZ, da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo. Pojasnjeno velja še toliko bolj ob dejstvu, da je v predmetni zadevi tožena stranka izvajala plačila izvajalcu, še pred zapadlostjo njegovih začasnih situacij (kot tudi začasnih situacij tožeče stranke).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013136
KZ-1 člen 115, 115/1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazloženost zavrnitve dokazov - konkretizacija zakonskih znakov - izvršitveno dejanje - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - preizkus pravilnosti dokazne ocene - odmera kazenske sankcije - kaznivo dejanje uboja - načelo proste presoje dokazov
Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe. Pri tem je vezano na merila, ki so skladna z ustavno sodno prakso, ko gre za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave. Po teh merilih 1) glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, 3) predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten, 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) in sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.
Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, saj je navedeno, da sta obdolženca ravnala v sostorilstvu in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi ter odločilnim prispevkom vsakega izmed njiju naklepno vzela življenje S.M., v nadaljevanju opisa pa je določno konkretizirano tudi njuno izvršitveno ravnanje.
Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja.
Sodišče prve stopnje je torej na podlagi obsežnega dokaznega postopka z vso potrebno gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi V. storil očitano kaznivo dejanje. Utemeljeno je zato zavrnilo izvedbo dodatnih predlaganih dokazov, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, pri tem pa v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP skrbno in izčrpno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - goljufiv namen - preslepitev
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do neplačila obdolženčevih pogodbenih obveznosti do oškodovanke prišlo iz objektivnih razlogov in da ni dokazan obdolženčev goljufiv namen ob sklenitvi pogodb, ki jih je sklenil z oškodovanko. Obdolženčeva družba namreč ni prejela vseh prvotno dogovorjenih sredstev od E., obdolžencu pa tudi ni uspelo pridobiti sponzorskih sredstev v pričakovani višini, ker je prav v letu 2012 prišlo do velike finančne krize in do izpada sponzorskih sredstev, zaradi česar je tudi projekt E., pri katerem je obdolženi sodeloval, imel likvidnostne težave, kot je to izpovedala priča R.D., ki je bil predsednik komisije za nadzor nad projekti E.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - dimnikar
Za tožnika je ugotovljeno, da ne opravlja celoten delovni čas del, na katerih bi bil izpostavljen nevarnostim in tveganjem, oziroma da bi šlo za delo, pri katerem bi bili znatnejši škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost tožnika, da bi šlo za nepretrgan delovni proces, in da bi takšno delo opravljal poln delovni čas. Glede na ugotovljeno obremenitev tožnika v delovnem okolju ne zadošča terminu iz zakonske določbe 199. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz 71. člena ZTPPIZ. Obstajati bi torej morali znatnejši vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost, da bi obstajala vključitev v poklicno zavarovanje in s tem priznanje pravic v obsegu kot to določajo predpisi. Bistveno je torej, da tudi ob uporabi 413. člen ZPIZ-2 tožnikov tožbeni zahtevek ni utemljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 18.. ZDR člen 4, 11, 11/2, 16.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnikovo delo, ki je mesečno variiralo tako glede števila delovnih dni, kot tudi glede same razporeditve, trajanja dnevne delovne obveznosti in je bilo v celoti odvisno od povpraševanja naročnikov, ne predstavlja nepretrganega opravljanja dela, temveč gre za delo po potrebi. Za presojo glede obstoja delovnega razmerja so pomembne tudi ugotovitve, da se je lahko tožnik samostojno odločal, kdaj ne bo izvajal storitev za toženo stranko, in da za njegovo odsotnost ni bila potrebna odobritev ali privolitev tožene stranke. Prav tako ni izpolnjen element opravljanja dela po navodilih in nadzoru tožene stranke. Ker v medsebojnem pogodbenem razmerju med strankama v spornem obdobju niso obstajali elementi delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
jamčevanje za napake - prodajna pogodba - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - spor z mednarodnim elementom
Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe. Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ.
Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ.
plačilo razlike plače - prevedba plače - nov plačni sistem - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek temu, katera je bila zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal tožnik. V tem sporu ni ključen vidik sklepanja pogodb, pač pa vprašanje zakonite določitve tožnikove plače.
Javnemu uslužbencu se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS). V nasprotnem primeru se namreč uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa (peti odstavek 3. člena ZSPJS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00013609
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 236a, 302.
skupno premoženje bivših zakoncev - delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - dohodek zakonca - višji dohodki enega od zakoncev - novo sojenje pred drugim sodnikom - soglasje strank za branje zapisnikov - branje listinskih dokazov - pravdni stroški po uspehu
Po delni razveljavitvi sodbe se je glavna obravnava zaradi spremenjenega sodnika začela znova. Sodnik lahko, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Dejstvo, da se toženec ni strinjal z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in je izrecno vztrajal pri ponovni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja le prebere zapisnike o izvedbi dokazov. Pomembno je le, da se je toženec o tem imel možnost izjaviti.
Pritožba pravilno opozarja, da je treba upoštevati uspeh z zahtevkom. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je njen delež na skupnem premoženju 50%, uspela pa je s 30% deležem (kar je 60% uspeh), toženec pa je zahteval ugotovitev, da je njegov deleže 80%, uspel pa s 70% deležem, kar predstavlja 87,5% uspeh v postopku.
ZFPPIPP člen 332, 332/3, 345, 345/2, 374, 374/1, 374/1-3.
prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - posebna stečajna masa - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice
S prvim pozivom je bila k prevzemu premoženja pozvana samo ločitvena upnica z najboljšim vrstnim redom, zato ni mogoče šteti, da so se drugi ločitveni upniki odpovedali uveljavljanju ločitvene pravice.
povrnitev pravdnih stroškov - stroški nasprotne stranke - krivdno načelo - doplačilo sodne takse za tožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - fikcija umika tožbe - sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe - likvidnostne težave - premoženjsko in finančno stanje stranke
Tožeča stranka, ki umakne tožbo, je dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Ker tožnica ni doplačala sodne takse za postopek, je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka, tožnica pa mora tožencu povrniti njegove stroške. Zgolj pavšalna obrazložitev tožnice, da se je znašla v likvidnostnih težavah in nima finančnih sredstev, da bi stroške lahko povrnila, je za predmetni postopek neupoštevna.
odločitev o pravdnih stroških - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o zahtevku, stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bi že bilo pravnomočno odločeno.
delitev skupnega premoženja - odložitev delitve - predhodno vprašanje - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - vložitev revizije
Vloženo izredno pravno sredstvo zoper sodbo, s katero je bilo pravnomočno odločeno o obsegu skupnega premoženja in velikosti deležev na njem, ni razlog za odložitev postopka delitve stvari, ki takšno premoženje predstavljajo.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik pri izračunu svoje višine plače upošteval le zadnje tri mesečne plače, ki predstavljajo osnovo za izračun denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1, ne pa osnove za zahtevek za reparacijo. Pri zahtevku za reparacijo je pravilno upoštevalo izračun tožene stranke, ki je bil izdelan upoštevajoč dodatke za nočno delo, saj je tožnik pretežno delo opravljal ponoči.
ZFPPIPP člen 383b, 383b/1, 383b/2, 384, 384/6, 384/6-1, 403, 403/1, 403/1-2, 406, 406/2. ZPP člen 8.
postopek osebnega stečaja - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zavrnitev ugovora - razlogi za ugovor - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - kontradiktornost postopka - prosta dokazna ocena - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - podatek o zaposlitvi - bančni izpis - predložitev plačilnih list
Pravilno je stališče upnika, da ni potrebno, da so za utemeljenost ugovora proti odpustu obveznosti podane kršitve dolžnikovih obveznosti iz vseh določb ZFPPIPP, ki so naštete v 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Ker pa v konkretnem primeru pritožnik ni uspel izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da dolžniku ni mogoče očitati nobene kršitve obveznosti iz 383.b in 384. člena ZFPPIPP, na katerih je upnik utemeljeval ugovor, njegova pritožba ni utemeljena.
Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v neodzivnosti dolžnika ni prepoznalo neopravičljive kršitve njegovih obveznosti. Pri presoji, ali gre za kršitev, ki nalaga ustavitev postopka odpusta obveznosti, mora sodišče upoštevati tudi razloge, zaradi katerih je dolžnik tako ravnal. Zato mora pri obravnavi ugovora izvesti kontradiktoren postopek, razpisati narok, na katerem je dolžno izvesti dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom in odločiti o ugovoru na podlagi izida dokazovanja. Upnik pa zmotno izhaja iz stališča, da takšna presoja ni potrebna.
V skladu z določbo šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP bi moral dolžnik upraviteljici nemudoma, ko je pričel delati v Avstriji, sporočiti spremembo podatkov o skupnem mesečnem znesku plače in o izplačevalcu. V konkretnem primeru je upraviteljica navedla, da je pridobila informacijo o zaposlitvi dolžnika v Avstriji od njegove mame, ki ji je sporočila tudi delodajalca, poslala plačilne liste in bančne izpiske, ni pa ji poslala pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v Avstriji. Na podlagi dejstva, da dolžnik ni posredoval upraviteljici pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem v Avstriji, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju drugih podatkov, ki jih je dobila upraviteljica v zvezi s kratkotrajnim delom dolžnika v Avstriji, dolžniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP.