Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.
Za upravičenost do plačila nadurnega dela ni odločilno zgolj formalno pisno odrejanje nadur. Če delodajalec delavcu odreja takšen obseg dela, ki ga objektivno ni mogoče opraviti v rednem delovnem času, in ve oziroma mora vedeti, da delavec zaradi izvršitve odrejenih nalog delo opravlja preko polnega delovnega časa, se plačilu tako opravljenega dela ne more uspešno upirati zgolj zato, ker nadurno delo ni bilo posebej formalno odrejeno, kot to sicer predpisuje drugi odstavek 144. člena ZDR-1. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi se delodajalec lahko skliceval na lastno kršitev zakonske obveznosti pisnega odrejanja nadurnega dela in se s tem izognil plačilu dejansko opravljenega dela. Prav to je sodišče prve stopnje ugotovilo v obravnavanem primeru. Tožniku so bile odrejene konkretne vožnje, te pa so glede na dolžino relacij in ob upoštevanju drugih opravil, povezanih s prevozom, terjale delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno vztrajanje, da bi moral tožnik vsako posamezno naduro zatrjevati in dokazati še njeno posebno (formalno) odreditev toženke, je materialnopravno zmotno.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je očitno menil, da odgovor na tožbo pomeni že sodbo, zato je tudi vložil pritožbo. Že sodišče prve stopnje mu je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se skladno s 333. členom ZPP pritožba lahko vloži zoper sodbo, ne pa zoper odgovor na tožbo.
Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca. Ker plačilo poslovne uspešnosti že glede na vsebino tega instituta ni neposredno povezano z dejanskim prispevkom delavca k tej uspešnosti (kot je to pri delovni uspešnosti), je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženka z izplačilom zgolj delavcem, ki so bili na dan odločanja o izpolnjevanju pogojev za izplačilo poslovne uspešnosti v delovnem razmerju pri toženki, tožnika kljub njegovemu individualnemu prispevku k rezultatu izločila in to zgolj na podlagi kriterija statusa zaposlitve na določen datum (tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo že 20. 8. 2024).
Ustaljeno je stališče sodne prakse, da tudi če kršitev, zaradi katere je podana odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Zakon za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zahteva določene intenzitete kršitev obveznosti delavca oziroma teža storjene kršitve ni pomembna. Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da pri ugotovljenih kršitvah, ki se mu očitajo v odpovedi, ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev, da sta kršitvi nenošenja obvezne osebne varovalne opreme (zaščitne kape) in nepravočasnega javljanja odsotnosti z dela tako resni, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi nadaljevala delovno razmerje s tožnikom.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Pritožba zmotno enači nastanek taksne obveznosti s pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Slabo premoženjsko oziroma finančno stanje taksnega zavezanca ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala. Gre za okoliščino, ki se presoja v postopku odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po 11. členu ZST-1, ne pa za ugovorni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da taksna obveznost ni nastala. O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse je bilo že odločeno s sklepom z dne 19. 5. 2026, s katerim je bil njen predlog zavržen, ker kljub pozivu sodišča ni pravočasno predložila zahtevanih dokazil. Pravilnosti te odločitve v postopku z ugovorom zoper plačilni nalog ni mogoče ponovno presojati.
Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegovega brata v 11. točki pravilno izpostavilo, da v okoliščinah tega spora njuni trditvi ne moreta izpodbiti dejstev, ugotovljenih v pravnomočnih odločbah FURS, ker sodišče v tem sporu dejstev, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc, ne more upoštevati kot pravno relevantnih. ZUPJS v 9. členu določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Kateri dohodek se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in subvencije vrtca, ureja 12. člen ZUPJS. Po 12. členu ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonsko določene vrste dohodkov, med njimi obdavčljivi dohodki po ZDoh-2. CSD v predsodnem postopku poljubnega denarnega prejemka ne more sam opredeliti in šteti kot neupoštevni dohodek.
Pri priznanju pravic iz sistema socialne varnosti ne gre samo za zasebni interes med dvema zasebnikoma, temveč za javni interes. Upravičenost do socialne pravice se presoja po pravilih iz sistema javnih sredstev. Pravno neupošteven mora ostati ugovor tožnika, da sta se z bratom dogovorila o optimizaciji prenosa premoženja, pridobljenega s prodajo stanovanja, da bi zaobšla odmero davka s strani FURS. Posamezniki, ki sicer lahko civilnopravno razpolagajo s svojim premoženjem, ne morejo enostransko določiti, kako bo država za namen ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev obravnavala njihovo materialno stanje. Kljub temu, da imata davčni organ in CSD različni pristojnosti, zasebni dogovor med posamezniki ne more sam po sebi ustvariti pravice do javnih sredstev, če bi bila oseba po pravilih sistema zaradi svojega dejanskega materialnega položaja do te pravice neupravičena.
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča v 9. točki obrazložitve, da je v dokaznem postopku ugotovljena zmanjšana delazmožnost tožnice, ki pa ni izgubljena. Predlog sodne izvedenke o omejitvah pri delu je skladen s predlogom lečečega specialista, ki predlaga omejitev dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, ponavljajočega pripogibanja, dvigovanja bremen, hitrih in sunkovitih gibov, hoje po terenu z naklonom, čepenja in preostalih fleksijskih obremenitev kolena.
Za presojo te zadeve je ključno, ali zdravstvena stanja, ki so ugotovljena pri tožniku, predstavljajo telesno okvaro po Seznamu TO. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 11. 2025 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le‑te opredeljene v omenjenem Seznamu TO. Sodišče je poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, zato ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb prav tako razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. fakultete. Tudi v tem primeru je komisija po opravljenem osebnem pregledu podala izvedensko mnenje, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS). Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.
Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
V tem socialnem sporu gre za spor zaradi povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti. Tarifna številka 16/4 OT določa, da za pritožbo in odgovor nanjo pripada nagrada po 1. točki iste tarifne številke, zvišana za 25 %, zato je pravilna odmera nagrade za sestavo pritožbe v višini 375 odv. točk.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.