Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.
ZPP člen 249, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38.
sodni izvedenec - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na to, da sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni posredovalo dodatne dokumentacije, razen tega je sodni izvedenec dopolnilno izvedensko mnenje podal že na podlagi dokumentacije, ki je bila uporabljena ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, v tem primeru ni upravičen do omenjene nagrade.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDSS-1 člen 81,81/3.
II. kategorija invalidnosti - zmanjšanje delovne zmožnosti - izvedenski organ - ustno mnenje izvedenca
Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključka o zmanjšani delazmožnosti za manj kot 50 % ni podal izvedenski organ, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč le izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišana izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključke vezalo le na ustno podano mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki je na obravnavi izpovedal, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ter da je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Takšno presojo je sodišče napravilo kljub temu, da je bil za izdelavo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ v sestavi treh izvedencev. Pri tem je izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot jasno in prepričljivo in tako podano izvedensko mnenje sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, čeprav ustno podano mnenje izvedenca ni skladno s pisno podanim izvedenskim mnenjem.
ZUP člen 147, 147/1, 260, 260-1, 260-4, 263, 263/4, 267, 267/1,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obnova upravnega postopka - objektivni rok za obnovo postopka
Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik modificiral zgolj primarni tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo postavil primarni zahtevek pod točko 1 na ugotovitev obstoja prerekane prednostne terjatve in pod točko 2 podredni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane navadne terjatve. Glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 na l. št. 74 - 83, kjer iz zapisa na l. št. 81 izhaja, da tožnik glede na popravljeni osnovni seznam preizkušenih terjatev modificira že postavljeni tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ampak le enoten tožbeni zahtevek, v katerem so združene tako prerekane prednostne terjatve (točki 1 in 4 modificiranega tožbenega zahtevka) kot tudi prerekane navadne terjatve (točki 2 in 3). Tega je tožnik modificiral s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023, iz katere izrecno izhaja, da se "tako tožbeni zahtevek v tej pravdi glasi" v točki 1 na ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika in v točki 2 na ugotovitev obstoja neprednostne terjatve. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z modifikacijami tožbo delno umaknil, saj je zahtevke utesnil in se o še vtoževanih tožbenih zahtevkih jasno in določno opredelil.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079155
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
ZPP člen 18, 274, 275, 288, 365, 365-2. ZUJIPK člen 45. KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 5, 24. ZDR-1 člen 200, 200/4.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - zavrženje tožbe - čista denarna terjatev - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve
Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079136
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 7, 7/1, 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - varovanje državne meje - straža - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56, 91, 91/5, 118, 118/1. ZPP člen 8, 353, 355, 355/1, 360, 360/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - subjektivna okoliščina
Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).