ZOFVI člen 109, 109/9. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - javni zavod - potreba po delu
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
ZUPJS člen 29, 30. URS člen 14, 156. ZTuj-2 člen 51, 51/2. ZDSS-1 člen 73, 73/2. ZPP člen 154, 154/2, 270, 270/1, 270/1-18, 329, 329/4. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denarna pomoč - tujec - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje - zamudne obresti
ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti ZUPJS, ni posebej urejeno. OZ v prvem odstavku 378. člena določa, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Ker je bila tožniku denarna socialna pomoč priznana za nazaj, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti in ni utemeljen pritožbeni očitek, da se določbe OZ v tem primeru ne morejo uporabiti.
URS člen 14. ZŠtip-1 člen 3, 3-13. ZVis člen 36, 36/3.
občinska štipendija za nadarjene dijake in študente - izobraževalni program
Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene.
Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.
ZSVarPre člen 46, 46/3. ZDSS-1 člen 20, 81, 81/2, 82, 82/1.
varstveni dodatek - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje - spor polne jurisdikcije - socialni spor - vračilo sredstev - načelo pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni šlo za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter sklep obrazložilo tako, da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče je pojasnilo, da je od sodnega izvedenca zahtevalo, da izdela izvedensko mnenje in mu naložilo, da odgovori na specifična ter zelo konkretna vprašanja, povezana s podrobnejšo obrazložitvijo posameznih delov izvedenskega mnenja ter opredelitvijo izvedenskega organa do določenih tožbenih navedb in določenih delov izpovedbe tožnika. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da ni mogoče pričakovati odgovora že na podlagi sklepa o postavitvi izvedenskega organa, saj so se vprašanja pojavila šele na podlagi proučitve izdelanega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Brezpredmeten mora biti pritožbeni ugovor v smeri, da je moral izvedenski organ podati še nadaljnjo dopolnilno izvedensko mnenje, saj slednje pri presoji, ali je za konkretno dopolnilno izvedensko mnenje upravičen do nagrade ali ne, ni odločilno.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede priznane višine materialnih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 49. člena Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitve stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini kot se običajno plačuje za take stroške. Enako se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov in mnenj, cenitev in prevodov1. Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika preostali materialni stroški vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Izvedenski organ je priglasil stroške za tiskanje za papir, za računalnik in elektriko, za pošiljanje spisa s prilogami in upravnimi spisom. Gre za preostale stroške, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077854
ZUP člen 113. ZDR-1 člen 200, 200/4,. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - čista denarna terjatev - denarni zahtevek - stroški odvetniškega zastopanja - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
ZUP člen 2, 4, 83, 83/3, 87, 96, 96/3, 96a, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8. ZZ člen 38, 38/3. ZDD-1 člen 26, 26/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6.
razrešitev direktorja javnega zavoda - vršilec dolžnosti direktorja - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - delna sodba - vročanje pisanj - vročanje z javnim naznanilom - seznanitev z razrešitvenimi razlogi - pravica do izjave - dejanski naslov bivanja - neposredno zaslišanje - neustrezna dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.
Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.
Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.
Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3.
stroški postopka - nadomestilo plače - priča - prihod na narok
Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).