stvarna pristojnost - sklep o stvarni nepristojnosti - pristojnost pravdnega sodišča - stvarna pristojnost delovnega sodišča - delovno razmerje - odškodninski spor med delavcem in delodajalcem - atrakcija pristojnosti
Prvi toženec je bil glavni izvajalec in naročnik dela in ne delodajalec toženca, zato zanj pristojnost delovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDSS-1 ni podana, pač pa je podana pristojnost splošnega sodišča. Pristojnost delovnega sodišča tudi ni podana glede druge toženke, saj ne gre za zavarovalnico delodajalca, pač pa za zavarovalnico prvega toženca. Drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 namreč ureja atrakcijo pristojnosti delovnega sodišča za odškodninske spore iz istega škodnega dogodka, v katerem delavec (tožnik) zahteva odškodnino od svojega delodajalca, če je poleg delodajalca tožena tudi delodajalčeva zavarovalnica.
določitev stikov - določitev stikov med staršem in otrokom - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - način izvajanja stikov - korist mladoletnega otroka - regulacijska (ureditvena) začasna odredba
Vožnja otroka z javnim prevozom glede na oddaljenost krajev res ni najprimernejša. Vendar pa mora tožnica za kvalitetno izvedbo stika vložiti tudi določen napor, da bi bila upoštevana največja korist otroka. Iz spisa ne izhaja, da bi imela tožnica finančne težave, zato pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga, da ne bi dvakrat na mesec poskrbela za ustrezen prevoz otroka. Če meni, da oblika prevoza, ki ga koristi za dnevno vožnjo v službo, ni ustrezna, se bo morala poslužiti drugih načinov, tudi izposoje oziroma najema avtomobila. Pomembno je, da tožnica, pri kateri je bilo tudi v pritožbenih izvajanjih zaznati ambivalenten odnos do stikov, deluje aktivneje. Na ta način bo notranje razbremenila otroka in mu omogoča bolj sproščen odnos z očetom.
pisna izjava - izločitev listin, na katere se sodna odločba ne sme opirati - oprostitev dolžnosti pričanja
Dopis, ki ga je oškodovanka napisala prostovoljno in ga samoiniciativno poslala na prvostopno sodišče in na državno tožilstvo, ne sodi med take izjave, ki bi jih bilo, tudi v primeru, če se kasneje oškodovanka v skladu z določbo 236. člena ZKP odreče pričanju, potrebno izločiti iz kazenskega spisa.
Pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero naj se ugotovi, da je prvo toženka edina odgovorna za izgubo tovora, je tožeča stranka oprla na trditve, da jo prva prevoznica oziroma njena zavarovalnica poziva k povračilu plačane odškodnine prevozniku in da obstoji tudi možnost, da bo zoper njo vložila tožbo po 37. členu CMR. Smiselno torej, da ima pravno korist na ugotovitev, da za izgubo tovora med prevozom sama ne odgovarja, pač pa da je za izgubo tovora odgovorna prvo toženka. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo meritorno, iz česar izhaja, da je tožeči stranki priznalo pravno korist za ugotovitveno tožbo.
Če bi tožeča stranka trdila, da se je zanašala, da bo priča zaslišana na podlagi predloga, ki ga je podala nasprotna stranka, ne bi bila uspešna, saj ga je slednja podala v zvezi z okoliščinami, s katerim je želela dokazati drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in torej tožeči stranki zaslišanje te priče o zatrjevanih dejstvih tožene stranke ne bi bilo v korist.
Sodišče je ugotovilo, da je vzrok padca predala na tožnikovo nogo poškodba vodil predala, do katere je prišlo zaradi tožnikove nepravilne, pogoste in neskladne uporabe zapiranja in odpiranja predala "na silo". Trditev o tem, da naj bi se predal odpiral "na silo", tožena stranka ni podala. Gre za eno od možnosti, ki jih je ponudil izvedenec, a ta ni bila v okviru trditvene podlage tožene stranke. Odpiranje predala "na silo" pa je posledica tega, da predal ni izpraven. Vzroke, ki so privedli do tega, da predal ni bil izpraven, pa je izvedenec našel v napaki materiala vodila in utrujenosti materiala (kar dokazujejo napake in poškodbe na sosednjih predalih) ter možnosti, da so vijaki, ki so držali vodila na steni omare, s časom in pogostostjo uporabe popustili. Če bi delodajalec poskrbel, da bi bila omara (predali) izpravna, potem predalov ne bi bilo treba "na silo" odpirati in zapirati.
Ker zavarovanec tožene stranke ni zagotovil brezhibne opreme, je njegovo ravnanje (opustitev) povzročilo, da je zaradi neustrezne opreme pri uporabi le-te ob odpiranju kartotečnega predala ta tožniku padel na nogo in ga poškodoval. Nedopustno ravnanje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastalo škodo tožniku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00014474
SPZ člen 92.. ZDR člen 182.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - navadna škoda - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke v tožbi utemeljujejo le vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu (92. člen SPZ), kar naj bi posledično pomenilo, da premoženje tožeče stranke (ki zajema tudi premoženjske pravice) ni zmanjšano in ji zato vtoževana škoda (še) ni nastala. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti predmeta ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženka odtujila njeno stvar (tj. radiofrekvenčni generator za ablacijo ven), zato je bila prikrajšana v višini njene vrednosti (tj. nakupne vrednosti aparata). Te trditve v zadostni meri utemeljujejo odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za povrnitev premoženjske škode, pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari (navadna škoda).
Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je toženka odtujila radiofrekvenčni generator za ablacijo ven oziroma, da zaradi njenega nedopustnega ravnanja sporni aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda. Ker so izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke (nedopustno ravnanje toženke, ker zaradi njenega ravnanja aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, toženkina krivda v obliki naklepa, vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo ter nastanek škode), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.
ZD člen 28, 210, 210/2, 210/2-3, 212, 213. OZ člen 557.
obseg zapuščine - manj verjetna pravica - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - vračunanje darila - pogodba o dosmrtnem preživljanju - premičnina
Ker zapustnica v trenutku smrti tega premoženja ni več imela, mora tisti, ki trdi, da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati (to pa je pritožnik) in je njegova pravica manj verjetna.
Ob upoštevanju 557. člena OZ so premičnine, ne da bi bile v pogodbi določno navedene, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zajete kot del premoženja, ki ga preživljanec zapušča preživljalcu, le v primeru, da gre za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Če gre za druge premičnine, morajo biti v pogodbi posebej in predvsem določno navedene. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 7. 2006 premičnine, naštete v vlogi pritožnika z dne 13. 10. 2016 (gre za slike, kipe, zbirko pohištva ter nakit), niso navedene, dedinja pa tudi ni trdila, da bi pri tem šlo (deloma ali v celoti) za premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje s pogodbo izročenih nepremičnin, je njena trditev, da je to premoženje na podlagi sklenjene pogodbe prešlo v njeno last in zato ne sodi v zapuščino, manj verjetna od drugačne trditve pritožnika.
odvzem poslovne sposobnosti - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - uvedba postopka po uradni dolžnosti - sklep o začetku postopka - kontradiktornost - pravica do izjave
Z izpodbijanim sklepom je zgolj začet postopek za (delni ali popolni) odvzem poslovne sposobnosti, zato se ob njegovi izdaji še ne ugotavlja dejstev, od katerih je odvisna odločitev o odvzemu poslovne sposobnosti. Glede na tretji odstavek 45. člena ZNP v tej fazi še ne gre za kontradiktoren postopek oziroma prvo sodišče ni bilo dolžno udeleženki že pred izdajo sklepa o začetku postopka omogočiti, da uveljavi pravico do izjave. Izvajanje dokazov in oprava procesnih dejanj bosta sledila v nadaljevanju postopka.
ZIZ člen 9, 9/3, 29. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/4, 108, 108/1. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (2010) člen 18. Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (2011) člen 3, 3/3, 8, 9.
po elektronski pošti oddana vloga - nepopolna vloga - nepodpisana vloga - pozivanje na dopolnitev ugovora - pravočasnost ugovora
Zaključek, da je bil ugovor, vložen po elektronski pošti, nepodpisan, je sicer pravilen, vendar pa to sodišču ne omogoča, da bi na tak način vloženo vlogo enostavno prezrlo oziroma da je ne bi obravnavalo. Po elektronski pošti vložena nepodpisana vloga je namreč nepopolna, zato bi moralo sodišče prve stopnje dolžnico pozvati k dopolnitvi ugovora s podpisom. Ker je dolžnica vlogo že dopolnila z lastnoročnim podpisom, je bila ta pomanjkljivost že odpravljena in je dolžničin ugovor popoln, šteti pa je, da je bil pravočasno vložen že, ko ga je sodišče prejelo po elektronski pošti, in ne šele, ko je bil že vloženi ugovor le še dopolnjen s podpisom.
ZPP člen 348.. ZDR-1 člen 33, 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - pritožbena obravnava
Obrazloženo je že bilo, da tožniku ni mogoče očitati odtujitve, tako da zaključki sodišča prve stopnje ne morejo biti podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa se sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sodbe ni jasno opredelilo do očitka iz odpovedi, da tudi če tožnik ni imel namena odtujiti blaga, bi ga skladno z določili internih pravilnikov in navodili moral poravnati istega dne in blaga ne bi smel odnesti iz poslovalnice brez plačila. Tudi na ta očitek, ne le na odtujitev, je namreč tožena stranka vezala odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Navedeni očitek je sicer povezan z vprašanjem, ali se je pri toženi stranki vendarle dopuščala praksa, da so delavci, ki ob nakupu niso imeli gotovine, blago lahko odnesli iz poslovalnice brez plačila in ga plačali naslednji dan. Glede te prakse je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo tožnika ter priče, a je (sicer pravilne) ugotovitve v zvezi s tem, da se takšna praksa pri toženi stranki ni dopuščala, uporabilo le v podkrepitev odtujitve, ne pa tudi v zvezi s presojo, ali je tožnik v zvezi s tem huje kršil delovne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, da je saniralo te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe (348. člen ZPP).
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - varščina namesto začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
S plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je torej neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za položitev varščine kot pogoj za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Ker je tožeča stranka sama trdila, da je čista vrednost te nepremičnine negativna, s predlagano začasno odredbo v tem delu ne bo dosegla namena zavarovanja, ki je v zavarovanju uveljavitve njene terjatve, saj je takšno zavarovanje brez vsakršne vrednosti.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
Izločitev dokazov in sicer odredbe za opravo hišne preiskave (285. člen ZKP).
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno znova presojati obstoja utemeljenih razlogov za sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je odločalo o predlogu zagovornika za izločitev domnevno nezakonitega dokaza, pri tem pa je bilo zato dolžno preizkusiti le, ali za obrambo sporna odredba za hišno preiskavo sodišča z dne 13. 3. 2018 vsebuje zadostne in konkretne razloge glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji.
Tožeča stranka izpodbija sodne odločbe, zoper katerih pravno sredstvo ni dopustno (ker gre za sklepe procesnega vodstva), o čemer je izrecno poučena. Prvostopenjsko sodišče je takšno ravnanje, kakršnega se v tem postopku poslužuje tožeča stranka, ocenilo kot zlorabo procesnih pravic, usmerjenih v namerno zavlačevanje s postopkom, zaradi česar je tožečo stranko in njeno zakonito zastopnico denarno kaznovalo, vlogi pa zavrglo.
postopek prisilne likvidacije - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - legitimacija za vložitev predloga - začetek likvidacijskega postopka po uradni dolžnosti - razlogi za začetek likvidacijskega postopka - prenehanje družbe - razlogi za prenehanje - smiselna uporaba določb o delniški družbi
Višje sodišče ugotavlja, da "pristojni organ" lahko vloži predlog za prisilno likvidacijo le v 9. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 navedenih primerih, ne pa v primeru, na katerem predlagateljica utemeljuje svoj predlog: nedelovanje poslovodstva več kot šest mesecev. Tega zakon ne določa, prav tako višje sodišče ocenjuje, da ni primerna smiselna uporaba zakonskih določb, kot jo ponuja pritožnica.
V skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZGD-1 v primeru iz 3. alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 (in 7. alineje 521. člena ZGD-1, ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo) lahko vložijo pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe upnik (ali delničarji, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala; primerjaj: VSL Cst 121/2018). Namesto napačnega utemeljevanja legitimacije za vložitev predloga za prisilno likvidacijo v primeru nedelovanja poslovodstva s prej opisano "smiselno" uporabo določb ZGD-1, bi pritožnica isti cilj dosegla, če bi zatrjevala (in dokazala), da je upnica (na kar kažejo njene navedbe, da je zatrjevane "kršitve" ugotovila v postopku davčne izvršbe). Na podlagi prej navedenih določb ZGD-1 bi kot upnica lahko predlagala začetek postopka prisilne likvidacije, v primeru, da bi ugotovila, da dolžnik nima dovolj premoženja za poplačilo njene terjatve, pa bi lahko predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
odstop od pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - unovčitev bančne garancije
Četudi obvestilo obvešča o poteku (pred)kazenskega postopka, kar naj bi po zatrjevanjih prve toženke utemeljevalo goljufijo, pa obvestilo samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, ki bi prvo toženko opravičevalo do odstopa od Pogodbe in unovčitve garancije. Obvestilo o dopolnitvi ovadbe samo po sebi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo ugotovitev resne nepravilnosti oziroma goljufije oziroma tega v tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti.
ZST-1 tarifna številka 1111, 1112. ZST-1 člen 16, 18, 18/1.
sodna taksa za postopek - napačno odmerjena taksa - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - uporaba količnika - razpis naroka za glavno obravnavo - umik tožbe
V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da predstavlja pravno pomembno dejanje sodišča, od katerega zavisi uporaba tarifne številke, razpis naroka za glavno obravnavo in ne njegova izvedba. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pred umikom tožbe tega že razpisalo, tako ni pogojev za odmero sodne takse po tarifni številki 1112 ZST-1, za katero si prizadeva tožeča stranka.
ZAgrS člen 52, 52/1.. ZST-1 člen 25, 25/3.. Uredba o določitvi vrednosti zapuščine za nepremičnine, ki so v lasti članov agrarne skupnosti člen 2, 2/1.
agrarna skupnost - dedovanje premoženja agrarne skupnosti - vrednost zapuščine - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku
Tako iz prvega odstavka 52. člena ZAgrS kot iz 1. člena Uredbe namreč izhaja, da gre za določbi, ki urejata poseben postopek vrednotenja zapuščine za potrebe izračuna nujnega deleža, zato te ureditve ni mogoče uporabiti pri odmeri sodne takse. S posebnim vrednotenjem je namreč želel zakonodajalec preprečiti, da bi se zaradi obveznosti izplačila visokega nujnega deleža dediči odpovedali dedovanju; ta ureditev pa tudi ni v nasprotju z načelom enakosti (kot še zatrjuje pritožnica), saj ima premoženje članov agrarnih skupnosti, zaradi številnih omejitev, posebno pravno naravo.
ZFPPIPP člen 231, 231-3. ZPP člen 140, 140/1, 142, 142/1, 142/3.
začetek postopka osebnega stečaja - vročanje - pravilna vročitev - možnost poplačila
Prejšnji stečajni postopek nad dolžnico kot podjetnico na dopustnost sedanjega predloga ne more vplivati. Le če bi bile dolžnici že odpuščene obveznosti, ki jih upnik – predlagatelj uveljavlja kot svojo terjatev, bi to lahko preprečevalo začetek postopka osebnega stečaja.
OZ člen 131, 132, 179. ZUNEO člen 22. ZVarD člen 39.
denarna odškodnina za duševne bolečine - diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja - pravica do enakega obravnavanja
Prvostopenjsko sodišče zato pravilno zaključuje, da je toženka zdravljenje tožnika v zobozdravstveni ordinaciji zavrnila zaradi okužbe s HIV ter s tem ravnala protipravno, saj je tožnika diskriminirala, ker mu zaradi zdravstvenega stanja ni omogočila pravice do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi, v vzročni zvezi s tem pa je tožniku nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, ki so se manifestirale z občutki užaljenosti, ponižanosti in prizadetosti.