V tožbi sami tožeča stranka sploh ni opredelila obdobja, na katerega se nanašajo njeni zahtevki. Priložila pa je listine: izpis odprtih postavk in račune. Ene in drugo so sicer lahko dokazi, ti pa ne morejo nadomeščati trditev. 212. člen ZPP namreč jasno razlikuje med trditvami in dokazi.
Na temelju sklenjenih pogodb tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati ničesar, saj upravniki sami niso bili pogodbene stranke. Vse štiri pogodbe, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, sta namreč sklenili tožeča stranka in prva toženka, pri čemer je bila prva toženka vselej zastopnica etažnih lastnikov. Na pogodbenem pravnem temelju bi lahko tožeča stranka kvečjemu zahtevala plačilo od etažnih lastnikov, ne pa od toženk. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj, na drugi strani pa etažni lastniki. Upravnik je namreč le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ne pogodbena stranka. Tožeča stranka ne navaja, da se je upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo je dobavljala tožeča stranka etažnim lastnikom. Upravitelj pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Tretji osebi je namreč dolžan na njeno zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Tožeča stranka bi lahko zahtevala kvečjemu odškodnino od toženk, če bi toženke kršile to svojo obveznost. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ).
Upravniki niso kršili svojih dolžnosti, ker ni bilo določeno delitveno razmerje za razdelitev izdatkov za toploto med stavbami, in očitno tudi ne med etažnimi lastniki samimi. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Odločanje o razdelitvi stroškov med samimi stavbami v soseski, in o delitvi stroškov znotraj posamezne stavbe, pa je posel upravljanja. Tega lahko sklenejo le etažni lastniki sami (prvi odstavek 117. člena in 67. člen SPZ). Prvi odstavek 117. člena SPZ se sicer nanaša le na upravljanje skupnih delov. Glede upravljanja posameznega dela zgradbe, kolikor se nanaša na dobavo toplotne energije, pa že iz povsem stvarnih razlogov ne more veljati nič drugega. Upravniki teh odločitev ne sprejemajo sami, za opustitev sprejetja takih odločitev pa zato tudi praviloma niso odgovorni.
Predčasen odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom je mogoč le v primeru, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom.
Ugotovitev duševne bolezni in potreba po zdravljenju je medicinska odločitev. Diagnozo paranoidna shizofrenija so potrdili tudi drugi zdravniki in izvedenci v predhodnih postopkih, zato ni mogoče slediti pritožbi v tem, da se vsi izvedenci in lečeči zdravniki motijo pri postavitvi diagnoze, ker nimajo potrebnega strokovnega znanja, medtem ko naj bi le - tega pritožnica sama pridobila, tudi v tujini, izkušnje pa pri lastnem sinu.
V posledici ugotovljene duševne motnje (paranoidna shizofrenija), zaradi katere ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, pri njem obstaja realna grožnja, da bi nezdravljen lahko huje ogrozil svoje zdravje in zdravje drugih, pa tudi življenja drugih.
Zgolj s pavšalno pritožbeno trditvijo o napačni diagnozi, zanikanju oz. nekritičnosti do svojih preteklih ravnanj in trditvijo o sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, pritožnik dvoma, da je mnenje izvedenca pravilno, ne vzbudi. Enako velja za trditev, da s strani izvedenca v petih do desetih minutah ni bil temeljito pregledan, saj kvaliteta pregleda ni nujno povezana s časom, ki je zanj porabljen. Pri tem spregleda, da je izvedenec svoje ugotovitve oprl tudi na medicinsko dokumentacijo.