Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Iz navedenega višje sodišče ugotavlja, da je vsaj verjetno izkazano, da ima pritožnik položaj družbenika in da stečajna dolžnica ni insolventna, pri čemer stečajna dolžnica na pritožbo niti ni odgovorila. Gre za okoliščine, ki bi lahko, če se izkažejo za resnične, povzročile neutemeljenost predloga za začetek stečajnega postopka.
Edino relevantno vprašanje je, ali je izdelani elaborat primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Ker sodišče s sklepom o primernosti elaborata ne odloča o pravicah udeležencev na nepremičninah, navedbe o lastniških razmerjih med udeleženci pri izdaji izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne
Tožnik v tej zadevi zahteva ponovno odločitev o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, to pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dovoljeno. V drugem odstavku 319. člena ZPP je namreč določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Pogodbena podlaga vseh nadaljnjih prenosov lastninske pravice od A. A. do toženca ni bila v sklenitvi kupoprodajne pogodbe za vozilo za dogovorjeno kupnino, temveč v sklepanju verige pogodb za zameglitev sledljivosti vozila ter oškodovanje tožnika, zato so omenjene pogodbe nične, pogodbeniki pa slaboverni. Prav tako je nična tudi prva pogodba med tožnikom in A. A., ki je bila sklenjena z enakim nemoralnim namenom, in sicer ogoljufati tožnika in si prilastiti protipravno premoženjsko korist.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Sodišče prve stopnje je listine, ki jih je prebralo, v dokaznem sklepu opredelilo zgolj z njihovo spisovno oznako. Iz spisa se vidi, katere listine so bile uporabljene v dokaznem postopku, zato povzemanje vseh vpogledanih listin ni potrebno.
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prekluzijo iz 453. člena ZPP tožnici dopustilo predložitev overjenih prevodov listin, ki so že bile v spisu, nakar je te listine tudi upoštevalo, pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog.
Navedba v dokaznem predlogu, da je pričam vse navedeno poznano in točno vedo, kaj in kako se je kaj pripetilo ter kolikšna škoda je toženki nastala, za substanciranost dokaznega predloga ne zadošča.
Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Obligacijski zahtevek glede posameznega predmeta delitve ni predhodno vprašanje za delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.