Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije.
Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.
Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra.
Novejša praksa Sodišča Evropske unije podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda.
Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb.
Glede na to, da storilka ne v predlogu z dne 15. 5. 2025 ne v dokaznem predlogu z dne 6. 10. 2025, pri čemer je slednjega vložila le dva meseca pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni uveljavljala nobenih relevantnih okoliščin v zvezi z odreditvijo nadomestnega zapora, sodišču ni bilo treba izvesti naroka za zaslišanje storilke. Tudi v pritožbi storilka sploh ne navede, v zvezi z ugotavljanjem katerega zatrjevanega dejstva oziroma okoliščine bi jo sodišče moralo zaslišati. Da je imela težave z zanositvijo, zaradi česar je bila udeležena v postopku umetne oploditve, pa prvič navaja šele sedaj v pritožbi.
Pri storilki je po izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do okoliščin, ki po ZIKS omogočajo odložitev začetka izvrševanja kazni zapora. Storilka namreč navaja, da je bila pri njej v mesecu oktobru 2025 izvedena umetna oploditev, ki se je kasneje izkazala za uspešno, tako da je na osnovi zdravniških preiskav predviden dan poroda 30. 6. 2026. Take navedbe in dokazilo izkazujejo obstoj razloga za odložitev izvrševanja nadomestnega zapora po 8. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS, po kateri se sme storilki odložiti izvršitev nadomestnega zapora, če je noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev.
Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.