ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343a, 351, 351/2, 358, 358-5, 359.
plačilo uporabnine - brezplačna pravna pomoč - odločanje o brezplačni pravni pomoči - odmera stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - stroški izplačani iz proračuna sodišča - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - nadomestni sklep - kršitev načela prepovedi reformatio in peus
Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova brezplačne pravne pomoči in ni vezano na zahteve oziroma priglašene stroške stranke. Pri tem se odločba, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov, ki pripada RS. Sodišče prve stopnje je dolžno odločiti o vseh stroških, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči tudi iz razloga, ker priznane stroške državno odvetništvo lahko izpodbija v upravnem postopku. Nosilec terjatve je namreč Republika Slovenija, ki v postopku ni sodelovala in ni prejela odločbe, s katero bi bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenca, ki so bili med pravdo plačani iz proračuna RS. Tudi časovni okvir izdaje sodbe in izpodbijanega sklepa je znotraj roka terjatve, ki jo ima Republika Slovenija zoper toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00087597
OZ člen 10, 131, 131/1, 180. ZOR člen 201. URS člen 26. ZPP člen 302, 302/3.
nakup nepremičnine na javni dražbi - skupno funkcionalno zemljišče - prodaja funkcionalnega zemljišča - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - ničnost prodajne pogodbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - posredni oškodovanec - občina kot tožena stranka - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljivost škode - lastna škoda - pravno priznana oblika škode - samostojna škoda družbenika - ločenost premoženja družbe in družbenika - terjatev družbenika do družbe iz kreditne pogodbe - ponovno zaslišanje strank in prič
Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434. ZPP člen 199, 199/1, 214, 214/2.
najem nepremičnine - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - odplačevanje posojila za nepremičnino - prevzem dolga - pogodba o prevzemu dolga - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - konkludentna privolitev v prevzem dolga - pogodba o prevzemu izpolnitve - intervencijski interes - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe
Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085803
ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-4. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - postopek zavarovanja terjatve - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - narok v postopku izdaje začasne odredbe - (ne)izvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo, je na toženki. Ker iz toženkinih ugovornih trditev diametralno nasprotno trditvam tožnika izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085847
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. DZ člen 67, 83, 83/1. OZ člen 86, 94, 255. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - skupno premoženje - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izigravanje upnikov - skrivanje premoženja pred upniki - ničnost sporazuma - izbrisna tožba - paulijanska tožba (actio pauliana) - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - solidarna obveznost zakoncev - aktivna legitimacija - zaznamba spora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost sklepa - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju
Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).
V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.
Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.
POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00086713
ZIZ člen 272.
izdaja začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - namen in cilj ukrepa - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - učinkovito pravno sredstvo - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Že z izdajo regulacijske začasne odredbe je nastopil učinek zadržanja, zato denarna kazen po naravi stvari ni potrebna.
Za učinkovito varstvo potrošnika ni treba dvojnega varstva, tako da bi potrošnik poleg zamrznitve učinkov kreditne pogodbe in suspenza izvršilnega naslova dosegel še dodatno zavarovanje v obliki prepovedi izterjave.
Ker odstop terjatve s cesijo ne sme poslabšati dolžnikovega položaja, bi bilo odveč in čezmerno toženi banki omejiti svobodno gospodarsko pobudo še s prepovedjo razpolagati s terjatvijo.
popolna odškodnina - odškodnina za izgubljeni zaslužek - bruto znesek odškodnine - obračun davkov in prispevkov - plačilo davkov in prispevkov od odškodnine - pristojnost davčnega organa - upravičenec do izpolnitve - nastanek davčne obveznosti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti
Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.
Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave.
Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek terjatve prav določenega upnika vsebovan v seznamih. Sodišče prve stopnje ni prav v ničemer preseglo svojih pooblastil ali prekršilo načela vezanosti na izvršilni naslov. Sicer pa je Ustavno sodišče v odločbi Up-1004/11 (11. točka obrazložitve in naslednje), izreklo, da se v praksi razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve - ni (vedno) mogoče izogniti, pri čemer je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja, in ki je razlago hkrati tudi izzval.
Ne drži, da upnikova terjatev ni bila prestrukturirana. Odločitev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 je sprejeta s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev, in za njen učinek se zato uporabljajo določbe 221.t člena ZFPPIPP. Upnikova terjatev iz te izvršbe je v seznam ugotovljenih terjatev uvrščena kot nova navadna terjatev, iz seznama ločitvenih pravic pa izhaja, da terjatev z ločitveno pravico ni več zavarovana. Zato je treba upoštevati osmi odstavek 221.t člena ZFPPIPP, ki določa, da se, če je v postopku prisilne poravnave priznana zavarovana terjatev, ki po četrtem odstavku tega člena postane nezavarovana terjatev, zanjo ne uporablja peti odstavek 211. člena tega zakona in velja, da je ta terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave kot navadna terjatev. Upnikovo novo navadno terjatev je torej treba v celoti obravnavati kot navadno terjatev.
Po dvanajstem odstavku 221.t člena ZFPPIPP se za novo navadno terjatev in terjatev iz četrtega odstavka tega člena uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, določena v oddelku 4.5 tega zakona (od 212. do 218. člena ZFPPIPP). Ker je upnikova terjatev iz tega postopka s sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 v celoti postala (nova) navadna terjatev, skladno z 215. členom ZFPPIPP velja, da je sodna odločba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - učinek poteka roka za vložitev tožbe - nevložitev tožbe - sklep o nadaljevanju postopka - nadaljevanje zapuščinske obravnave - laična pritožba
Zaključka o pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se v svoji vsebini sploh ne nanašajo na utemeljenost samega nadaljevanja zapuščinskega postopka, temveč v njih pritožnik (ponovno) izraža svoje splošno nestrinjanje s samo vsebino zapustnikove oporoke ter izpostavlja, da je bila ta napisana pod prisilo oporočnih dedičev. Navedeno na pravilnost odločitve o nadaljevanju zapuščinskega postopka nima nobenega vpliva, saj je za razjasnitev vseh spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo lastnoročne oporoke z dne 4. 3. 2021 namenjen pravdni postopek, na katerega je bil pritožnik pravilno napoten.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00086498
URS člen 22, 23, 29. ZPrCP člen 27, 27/1, 27/6, 27/8. ZJRM-1 člen 5, 5-2, 6, 6/1, 7, 7/2, 22, 22/1. ZOI-1 člen 2, 2/1, 24, 24/1. ZOIzk-1 člen 24, 24/1, 24/1-1. ZP-1 člen 65, 65/4, 65/5, 66, 66/2, 66/3, 125, 125/1, 136, 136/1, 136/1-1, 155, 155/1, 155/1-6, 163, 163/8. ZNPPol člen 137.
hitri postopek o prekršku - izrek odločbe o prekršku - zakonski znaki prekrška - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa - odločitev o sankcijah - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - seznanitev z očitanim prekrškom in dokazi - pravica do izjave - zaslišanje storilca - ustna obravnava - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravna jamstva v postopku o prekršku - izvajanje dokazov - materialni dokaz - osebno ime - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb - nasilno in drzno vedenje - nedostojno vedenje do uradne osebe - izročitev osebnih dokumentov
Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka.
Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku.
Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona.
Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki ga razlogi v obrazložitvi ne morejo dopolniti, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška.
Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo.
V primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi za sodno varstvo ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, je o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.
Ker določba prvega odstavka 24. člena ZOI-1 sankcionira le uporabo osebnega imena v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne pa tudi ne uporabe osebnega imena, storilka s tem, ko prekrškovnemu organu ni želela posredovati svojega osebnega imena, zakonskih znakov očitanega prekrška ni izpolnila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
ZIZ člen 24, 24/4. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prevzem dolga - aktivni in pasivni družbenik - Republika Slovenija - omejitev odgovornosti za škodo
Ne drži, da je nova dolžnica prevzela le dolg odgovornih družbenikov oziroma pasivnih družbenikov, oziroma drugače povedano, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Tudi če ZOKIPOSR pravico do odškodnine podeljuje le pasivnim družbenikom, je navedeno treba razlikovati od tega, dolgove katerih odgovornih družbenikov Republika Slovenija prevzame.
Omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode se ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer "nomotehnično" urejena v istem členu, kot prevzem dolga.
Ne drži, da nova dolžnica ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena OZ.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - sekundarna viktimizacija - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - preizkusna doba - objekt kazenskopravnega varstva
Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev. Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.
Specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2. KZ-1 člen 260.
objava sodbe - denarna odškodnina - svoboda parlamentarne razprave - mnenjske navedbe - izjava o dejstvih - trditev o dejstvih - vrednostna sodba - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - stroškovna odločitev
Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00087813
ZIZ člen 20a, 20a/1, 20a/2, 20a/3. OZ člen 369, 369/3, 369/4, 1034, 1034/3. ZFPPIPP člen 258, 396.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - način izkazovanja zapadlosti terjatve - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja terjatve proti poroku - priglasitev terjatve v stečajnem postopku - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - izkaz višine zahtevka
Izjava o zapadlosti ni edina možna oziroma merodajna podlaga za začetek tega zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka je namreč v primeru, ko upnik ni uspel uveljaviti predčasne zapadlosti, odvisen od zapadlosti terjatve po izvršilnem naslovu (neposredno izvršljivem notarskem zapisu).
Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika, to pa je tudi pravočasna priglasitev terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom. Če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, pa začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek.
V primeru, ko je upnik pridobil izvršilni naslov že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (kot v konkretnem primeru notarski zapis) in je to isto terjatev prijavil tudi v postopek osebnega stečaja, iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi "prvi" izvršilni naslov z začetkom postopka osebnega stečaja ali s koncem le-tega izgubil pravno moč. Upnik bi torej terjatev lahko terjal na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka, ne pomeni pa to, da je ne sme terjati na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V stečajnem postopku je upnik moral prijaviti terjatev, kolikor je ta znašala na dan začetka stečajnega postopka, taka terjatev pa se, zmanjšana za morebitna plačila, upošteva tudi v seznamu neplačanih in priznanih terjatev, ki je sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, zato je sklep o končanju stečajnega postopka ustrezna podlaga za ugotovitev višine izterjevane terjatve, prav tako je terjatev nedvomno zapadla vsaj na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka.