Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis.
Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobdolžitev ne uživa.
Pritožbi utemeljeno nakazujeta, da je izpodbijana sodba odgovornost obdolženega A. A. (položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja je nastopil dne 12.9.2022) razširila tudi na dejanja pred njegovim nastopom na položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej na dejanja, ki so predmet očitka, ki je naslovljen na obdolženega C. C.
Ker je postopek o prekršku zoper obdolženega A. A. ustavilo, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o pridružitveni odgovornosti pravne osebe, iz katerega je izpustilo dejanja, ki se nanašajo na tega obdolženca in je v izreku ohranilo pridružitveno odgovornost samo za dejanja, ki odpadejo na obdolženega C. C., ki se zoper sodbo ni pritožil in je zanj sodba že formalno pravnomočna.
Izpolnjevanje pogojev za začetek novega postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, nad katerim je bil (z zavrnjenim odpustom obveznosti) že pravnomočno končan prejšnji postopek osebnega stečaja, se lahko presoja šele v tem novem postopku, na podlagi dolžnikovih navedb in dokazov v tem postopku. To velja tako glede obstoja dolžnikovega premoženja, višine njegovih mesečnih dohodkov kot tudi glede tega, ali je dolžnik izkazal, da njegove kršitve v prejšnjem postopku osebnega stečaja niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku. Zato dopis sodišča v prejšnjem stečajnem postopku, v katerem je odgovarjalo na dolžnikove prošnje za ponovitev osebnega stečaja in ga pri tem pozvalo, naj vloži nov predlog za začetek stečajnega postopka, na to presojo z ničemer ne vpliva.
Ker nujnost v SPZ ni posebej opredeljena kot pogoj za izjemno dopustitev samopomoči, je treba ta standard razlagati omejujoče, a razumno v vsakem primeru posebej, glede na vse okoliščine, in sicer v odnosu na posest kot varovano dobrino. Nujno je tako zlasti ravnanje, brez katerega posesti objektivno ni mogoče ohraniti in gre za akutno potrebo po obrambi posesti.
Dejstvo, da je dober teden zatem, ko je tožnik vlomil v klet, ki jo je imel v mirni posesti toženec, slednji od tožnika kot vicioznega posestnika klet sam vzel nazaj, je treba glede na vse okoliščine primera izjemoma šteti kot dovoljeno (takojšnjo, nujno in primerno) ofenzivno samopomoč.
Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa.
S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.
Taksna oprostitev (v ta okvir sodi tudi odloženo ali obročno plačilo takse) predstavlja izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, zato je trditveno (in dokazno) breme o izpolnjevanju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlagatelju. Če želi uživati privilegij oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse, mora ponuditi ustrezne trditve (in dokaze) o svojem dohodkovnem in premoženjskem stanju, iz katerih izhaja, da bi bila s (takojšnjim ali celotnim) plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (sam in družinski člani).
Dokazna ocena je v celoti prepričljiva, analitična, razumna, jasno obrazložena ter temelji na izvedenih dokazih in uporabi logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje je natančno in poglobljeno utemeljilo, na podlagi česa je ocenilo, da tožnik pokojniku ni izročil denarja ter da mu pokojnik na potrdilih navedenih zneskov ni vrnil.
Upoštevajoč njune sedanje prihodke in izpolnjevanje preživninskih obveznosti do kasneje rojenih otrok, je porazdelitev preživninskega bremena med oba starša pravilna.
V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.