Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
Podlage za valorizacijo plačanega zneska v konkretnem primeru ni. Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti je zato treba že plačan znesek odškodnine valorizirati. V konkretnem primeru pa izguba na dohodku ni bila ugotovljena "po cenah na dan izdaje sodbe", ampak višina prikrajšanja temelji na primerjavi plače, ki jo je tožnik prejemal tik pred škodnim dogodkom in bolniškim nadomestilom v času bolniškega staleža. Gre torej za čisto denarno terjatev.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se ugotavlja le položaj zemljišča, na katerem stavba stoji, ne pa morebitno presežno pripadajoče zemljišče.
Postopka, urejena v ZVEtL-1, imata različen predmet odločanja, različne procesne predpostavke in različne pravne učinke. Zato dejstvo, da teče eden od postopkov po ZVEtL-1, sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti in mimo predlogov udeležencev odloča o vprašanjih, ki so predmet drugega postopka.
Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1).
Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi.
Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje.
Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi neresničnih podatkov, je sodišče dolžno ugotavljati, ali je stranka (dvojno) takso zmožna plačati. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse (ob uradoma ugotovljenih podatkih) ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati.
V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.
V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.
Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.
V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno pričakovan in zato je podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.
Od skrajno skrbnega voznika je bilo pričakovati ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.
Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.
Vsi podatki kažejo, da nasprotni udeleženec lahko razpolaga le z zneskom nadomestila za invalidnost, ki je namensko izvzet iz izvršbe, kar pomeni, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo njegovo socialno stanje in posledično tudi njegovo preživetje.
V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.
Določitev konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, je v domeni izvršilnega postopka, zahtevati pa ga mora že upnik v predlogu za izvršbo. Izrek izvršilnega naslova je tako podvržen razlagi glede na veljavno materialno pravo, ki v izvršilnem postopku ni prepovedana. Če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca, je prisilna izpolnitev obveznosti zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek. S tem izvršilno sodišče ne posega v izvršilni naslov.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.