Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.
V izhodišču odločanja o odmeri plačila za opravljeno delo mora biti pravilo, da sodni tolmač ne sme biti večkrat plačan za isto delo (za prevod istega besedila). Pri odmeri plačila mora biti zato ustrezno ovrednotena okoliščina, da se besedilo, ki je predmet prevoda, v več listinah (v pretežnem delu) ponavlja. V tem primeru je sodna tolmačka upravičena do sorazmerno nižjega plačila, pri čemer je višina plačila odvisna od ocene (temelječe na primerjavi besedil), v kolikšnem delu (deležu) je besedilo prevoda isto oziroma različno. Ustrezno pa je treba tudi upoštevati, da mora sodni tolmač skrbno ("od besede do besede") preveriti, v kolikšnem obsegu je besedilo, ki je predmet prevoda, identično že prevedenemu besedilu.
Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih poslovanja poleg izpolnitvenega denarnega zahtevka, ki ji ga nudi zakon tudi za primer kršitve posredniške pogodbe, neupravičeno izposlovala še pogodbeno kazen zaradi enake ali iste kršitve. Ker izpolnitveni zahtevek za plačilo posredniške provizije zapade z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od neplačane provizije od dneva sklenitve te pogodbe, ki po mnenju zakonodajalca zadostijo tudi zahtevi po kaznovalni funkciji pogodbene kazni.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v celoti in v skladu z ZNPosr opravila vse potrebne posredniške aktivnosti, toženi stranki preskrbela vso potrebno dokumentacijo, opravila ogled, spravila torej toženo stranko v stik s prodajalcem in ji pri tem nudila vse zahtevane in potrebne informacije, vseh nadaljnjih storitev pa ni opravila izključno iz razloga na strani tožene stranke, ki je z njo prenehala komunicirati in sama nadaljevala pogajanja s prodajalcem. V takšnem primeru tožena stranka kot naročitelj ni upravičena do znižanja provizije, pač pa ima nepremičninska družba že po zakonu pravico do celotnega plačila za posredovanje, ne glede na to, da ni opravila vseh storitev, ki bi jih, če tožena stranka ne bi prekinila sodelovanja z njo (četrti odstavek 25. člena ZNPosr).
Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.