CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00090968
ZPIZ-2 člen 143, 144, 145, 147, 149, 403, 403/3. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.
postavitev drugega izvedenca - kršitev pravice do izjave - bistvena kršitev določb postopka - invalidnina za telesno okvaro
Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Četudi je tožnica razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal), to ne zadošča za sklep, da je razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženo banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, na katero tožnice ni opozorila. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožena banka ni ravnala zavajujoče in da tožnici ni vsilila kredita v CHF, zato ni pravno odločilna.
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - načelo lojalne razlage
Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj. Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.
Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo, da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Toženka bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.
Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.
V potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnika izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi.
Neutemeljeni so očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic.
odločba o kazenski sankciji - višina izrečene kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - odvisnost od drog - socialne razmere - zdravstveno stanje
K zanesljivo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam pa zagovornik dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da se obdolženi oškodovanim pravosodnim policistom ni opravičil, inkriminiranih pravno nevzdržnih dejanj pa niti ni obžaloval v smislu dejanskega kesanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - višina denarnega povračila - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja
Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.
ZZVZZ člen 26, 44c, 44c/1, 44c/1-1. URS člen 50, 51. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 4, 4/1.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - napotnica - medicinski poseg - direktiva EU
Za priznanje povračila stroškov zdravljenja v tujini je, na podlagi 44.c člena ZZVZZ, bistveno, da je storitev opravljena v okviru izdane napotnice. Ker pri tožnici v tujini ni bila opravljena zdravstvena storitev v okviru izdane napotnice, niso izpolnjeni pogoji iz 44.c člena ZZVZZ, ki bi upravičevali povračilo stroškov zdravljenja v tujini.
DZ člen 138, 138/3, 140, 140/2, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - načelo otrokove koristi - konfliktnost med starši - potrebe otroka - višina preživnine - preživninske zmožnosti zavezanca - obseg stikov - izvedensko mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Postopek je pokazal, da je eno od očetovih vodil izključevanje matere iz njene starševske vloge. To pa znižuje njegove sposobnosti odločanja v korist otrok.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090503
ZDR-1 člen 34, 36, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 286, 286b, 292, 362. ZNPPol člen 27. KZ-1 člen 217, 217/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - pravočasnost podaje odpovedi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikrivanja - Facebook - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - vsebina izredne odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom
Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/2. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neobveščanje delavca o izostanku - neopravičen izostanek pet delovnih dni - višina denarnega povračila - denarno povračilo namesto reintegracije - začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen.
Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).
ZPP člen 155, 155/2, 161, 166, 166/1, 328, 366a, 366a/2, 366a/2-7. ZOdv člen 20, 20/1, 20/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2. OZ člen 406.
odločitev o stroških postopka - neskladje med izrekom in obrazložitvijo - poprava očitne pisne pomote - povrnitev pravdnih stroškov - potrebni pravdni stroški - povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - sprememba vrednosti točke - vrednost odvetniške točke - odmera pravdnih stroškov - upravičenec do povrnitve stroškov - sosporniki - solidarnost na strani upnikov
Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil.
Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).
ZPP člen 7, 185, 185/1, 212, 274, 274/1, 343, 343/1, 343/4, 352, 354. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 62, 62/6, 118, 118/1, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. OZ člen 5, 7, 1019.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - formalni delodajalec - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - sodba SEU - prejemki iz delovnega razmerja - agencija za posredovanje delovne sile - prikrajšanje pri plači - reintegracija delavca - stroški postopka - prekluzivni rok za sodno varstvo
Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.
Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.
Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.
Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.
O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090377
KZ-1 člen 20, 20/2, 74, 75, 75/1, 75/5, 240, 240/1. ZKP člen 372, 372-5, 386, 387, 394, 394/1
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sostorilstvo - direktni (obarvan) naklep - odločba o odvzemu premoženjske koristi - delež - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti
Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.
sodni izvedenec - postavitev izvedenca - predlog za izločitev izvedenca - izločitveni razlog - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - profesionalna skrbnost - izvedena priča - predpravdno izvedensko mnenje - poslovna odškodninska odgovornost - dokazovanje z izvedencem - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za stvarne napake) - odgovornost prodajalca za stvarne napake - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nedovoljene pritožbene novote - vabilo na ogled izvedenca
Očitek o nestrokovnosti ne sodi v okvir presoje razlogov za izločitev izvedenca v luči 6. točke 70. člena ZPP. Nestrinjanje tožnika z izdelanim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca. Izvedensko mnenje je vedno predmet dokazne ocene. In če obstajajo kakšni dvomi/nejasnosti, se to lahko odpravi z dodatnim zaslišanjem izvedenca. Če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti niti z zaslišanjem, pa se lahko dokazovanje ponovi z drugim izvedencem (prim. 254. člen ZPP).
Toženka se zgrešeno sklicuje na določbe OZ o pobotu, saj to ni pravna podlaga za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo posebno pravno ureditev v ZDR-1, ki je prilagojena značilnostim delovnega razmerja (zlasti temu, da je delavec v razmerju šibkejša stranka, in delavčevi eksistenčni odvisnosti od plače), v drugem odstavku 136. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo dela plače za februar 2024, plače za marec 2024, dela regresa za letni dopust za leto 2024 in dnevnic, na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku znesek 4.500,00 EUR, ki ga je opredelila kot avans plače, nakazala za plačilo denarne kazni za storjeni prekršek v Franciji, nato pa tožniku v nasprotju z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 ni izplačala pripadajočih (neto) prejemkov iz delovnega razmerja, saj jih je brez njegovega pisnega soglasja pobotala s svojo terjatvijo za vračilo zneska, ki mu ga je nakazala zaradi plačila denarne kazni.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
Odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt. Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve.
Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.
Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).
Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.
ZD člen 28, 56. URS člen 33. Protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1952) člen 1.
dedovanje - obračunska vrednost zapuščine - ugotovitev vrednosti zapuščine - darila - vračunanje darila zakonitemu dediču - smrt zakonitega dediča pred zapustnikom - dediči in concreto - vstopna pravica dediča - prikrajšanje nujnega deleža - pravica do zasebne lastnine - svoboda razpolaganja
Tudi v obravnavani zadevi je namreč zapustnik podaril nepremičnino zakonitemu dediču, ki zaradi smrti ni njegov dedič in concreto. Ne gre torej za osebo, ki bi po zakonitem dedovanju prišla v poštev kot dedič, zato za prištevanje podarjenega premoženja k obračunski vrednosti zapuščine niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 28. člena ZD.