Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).
Vročanje je ena od bistvenih sestavin ustavne človekove pravice do izjave v postopku, saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen.
Vročitev po fikciji se lahko šteje za pravno učinkovito le, če ni dvoma, da je bila takšna vročitev opravljena pravilno oziroma skladno s pravili ZPP. Fizični osebi se vroča na naslovu njenega dejanskega prebivališča in ne more biti veljavna fiktivna vročitev, opravljena na naslovu, kjer stranka dejansko ne prebiva.
V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika, je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval.
Načelna zavezanost poslovodje k skrbnemu ravnanju pri vodenju družbe ne pomeni, da družba zoper sopogodbenika ne more uveljavljati ugovora navideznosti pogodbe, ki jo je sklenil njen poslovodja.
V kolikor bi se izkazalo, da je direktorica toženke res sklenila navidezno pogodbo (ali več njih) in je s tem kršila svoje dolžnosti poslovodje ter toženki povzročila škodo, bo toženka njeno odškodninsko odgovornost lahko uveljavljala v ločenem sodnem postopku, v katerem se bo med drugim presojalo, ali je direktorica pri izpolnjevanju svojih nalog ravnala v nasprotju z merilom vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
Družbe kot pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno uprlo na mnenje CSD, ki je ugotovil ogroženost vseh otrok, torej tudi 15-letnega A. A. , ki je pod vplivom očeta in preko njega poskuša navezati stike oz. ugotoviti lokacijo, kamor se je predlagateljica s preostalimi ml. otroki zatekla, zaradi družinskega nasilja nad njimi.
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.
Prisilno izterjavo neplačane turistične in promocijske takse opravlja pristojni davčni organ. Če taksa iz plačilnega naloga ni plačana v višini in rokih, določenih s tem zakonom, in taksni zavezanec ne vloži ugovora ali vloge za oprostitev, občina potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje pristojnemu davčnemu organu v izvršitev. Turistična in promocijska taksa se nato prisilno izterjata po predpisih, ki urejajo prisilno izterjavo davkov. Plačlni nalog ima lastnost izvršilnega naslova.
Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa so neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Pri oceni preživninske sposobnosti se skladno s sodno prakso ne upošteva le plača, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).
Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L dalje, pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.
Pojem predkupne pravice določa 507. člen OZ, ki navaja, da se s pogodbenim določilom o predkupni pravici lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Kot je sicer pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, morajo biti pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana predkupnemu upravičencu. Navedeno pomeni, da ponudba predkupnemu upravičencu ne sme biti bistveno manj ugodna od pogojev, pod katerimi je bila nepremičnina prodana tretji osebi.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi ravno morebiten obstoj fiktivne cene in posledično bistveno razlikovanje med ponudbo tožniku in prodajno pogodbo tretje tožencu, lahko predstavljalo kršitev predkupne pravice. Posledično pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prirejene, pretekle cene ali hipotetični dogovori ne morejo vplivati na pravice tožnika kot predkupnega upravičenca, napačno.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Glede na okoliščine, na katerih je svoj predlog za odlog utemeljeval dolžnik (tj. priprava na maturo in opravljanje mature) in na katere se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je odlog izvršbe utemeljen vse do 20. 8. 2026. Upoštevaje tudi zgoraj izpostavljeno pravico upnika do učinkovitega sodnega varstva v izvršilnem postopku in že več kot dveletno trajanje predmetnega postopka, prav tako pa tudi dejstvo, da je upniku s tem, ko dolžnik brez pravne podlage in kljub obstoju izvršilnega naslova za izpraznitev in izročitev nepremičnine zaseda upnikovo nepremičnino, poseženo tudi v njegovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), je odlog izvršbe iz navedenih razlogov lahko utemeljen le za čas do prenehanja okoliščin, ki utemeljujejo odlog, torej le za obdobje, v katerem bo dolžniku omogočeno, da opravi maturo, to pa je, glede na splošno znano dejstvo, da maturitetni izpiti v spomladanskem roku potekajo v maju in juniju, najdlje do konca junija 2026. Upnik v pritožbi utemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje, da je imel vse od junija 2025, ko je postal pravnomočen sklep o zavrnitvi dolžnikovega predhodno podanega predloga za odlog izvršbe, možnost zahtevati izselitev dolžnika, pa je do vložitve ponovnega predloga za odlog izvršbe dne 20. 2. 2026 dolžniku dopuščal uporabo zadevne nepremičnine. Upnik je namreč že z vložitvijo predloga za izvršbo in z nasprotovanjem predhodno vloženim predlogom za odlog izvršbe dolžnika in tretjih jasno izkazal interes za opravo predmetne izvršbe. Čeprav takšen predlog niti ne bi bil potreben in je bil izvršitelj po pravnomočni zavrnitvi predloga za odlog izvršbe (in hkratni pravnomočni zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi) z izvršbo dolžan nadaljevati, pa je upnik v avgustu 2025 z vlogo, vloženo 29. 8. 2025, tudi izrecno predlagal nadaljevanje izvršbe, na podlagi česar je sodišče prve stopnje izvršitelja z dopisom z dne 5. 9. 2025 pozvalo, da pristopi k izvršilnim dejanjem. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje na utemeljenost daljšega trajanja odloga tudi nimata nobenega vpliva ugotovitvi, da si je dolžnik ob koncu leta 2025 urejal financiranje za povratni odkup zadevne nepremičnine, ki naj bi se izvedel do konca leta 2025, in da se je upnik v mesecu decembru 2025 strinjal, da se z dejanji izselitve počaka do konca leta 2025, ki ju je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvršiteljevega obvestila sodišču z dne 2. 12. 2025. Kot upnik utemeljeno izpostavlja v pritožbi in kar je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, si dolžnik takšnega financiranja do konca leta 2025 očitno ni uspel zagotoviti, nasprotnega pa dolžnik v odgovoru na pritožbo niti ni zatrjeval. Tudi v predlogu za odlog izvršbe se dolžnik na morebitno možnost odkupa nepremičnine ali na morebitna druga prizadevanja za ureditev stanovanjske problematike ni skliceval. Zgolj dejstvo, da bo dolžnik opravljal maturo, pa ne utemeljuje trajanja odloga po koncu junija 2026.
Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Čeprav določitev deležev ni zgolj gola računska operacija, bi morala obrazložitev ponuditi vsaj miselni tok, ki je z uporabo pravnih pravil in življenjsko-logičnega sklepanja sodišče prve stopnje vodil do konkretnih vrednosti deležev.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.
Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.