V obravnavanem primeru ne le, da pomanjkanje podatkov v zvezi z vprašanjem, v kolikšni meri je obdolženec razumel prevod svojih ustavnih pravic in besedilo privolitve za preiskavo elektronske naprave s pomočjo spletnega prevajalnika v tej fazi postopka onemogoča presojo zakonitosti ravnanja policije, temveč vložnik zahteve ne pojasni, v kakšni spoznavni vzročni zvezi naj bi bila uveljavljana kršitev obdolženčeve pravice do uporabe jezika, ki ga razume, z dokazno podlago na kateri je sodišče utemeljilo obstoj utemeljenega suma. Sodišče namreč temeljnega pogoja za odreditev pripora ni utemeljevalo na podlagi izjave obdolženca, ki bi jo podal po morebiti neustrezno prejetem pravnem pouku oziroma na podlagi izsledkov preiskave elektronske naprave, temveč na podlagi dejstev, ki niso v vzročni zvezi z morebitno kršitvijo obdolženčevih ustavnih jamstev.
Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP
Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava.
Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.
Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. "Prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).
Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.
V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.
Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.
Kadar je oškodovanec pravna oseba lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci. Zaposleni lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Ker je pooblastilo mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, prokurist ob mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.