ZKP člen 201, 201/1, 201/1-2, 201/1-3. URS člen 22.
utemeljen sum - odreditev pripora
Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava - kršitev kazenskega zakona - pripor
Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - pravni interes - zavrženje
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.
pripor - priporni razlog - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost (vplivanje na priče)
Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - navedbe stranke v postopku
V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.
mladoletnik - privilegirana priča - privilegirana mladoletna priča - dokazni predlog
Določba tretjega odstavka 65. člena ZKP se nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja.
Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP, ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069015
KZ-1 člen 91, 91/3. ZKP člen 249, 249/4.
sodni izvedenec - zaprisega izvedenca - ekonomičnost postopka - zadržanje zastaranja - bolezen - opravičena odsotnost z naroka - zdravniško potrdilo - postavitev strokovnjaka za izvedenca
Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje.
Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.
pritožba - novi dokazi v pritožbi - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja kršitve pravice do obrambe je nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje.
S posplošenimi namigovanji, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti pri zbiranju dokaznega gradiva, obramba ne more utemeljiti trditvenemu bremenu, ki se zahteva za utemeljitev dokaznega predloga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068654
ZKP člen 294, 294/1, 371, 371/1, 371/1-4. KZ-1 člen 158, 158/3. URS člen 39.
pravica do svobode izražanja - varstvo časti in dobrega imena - javnost sojenja - razžalitev sodnika
Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.
Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.
obrazloženost sodne odločbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga
Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi.
Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - registracijsko potrdilo prosilca za azil
Vložniki ne morejo uspeti s trditvami, da so imeli tujci registracijska potrdila hrvaške policije, na podlagi katerih naj bi se lahko do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito neovirano gibali tudi po Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, (i) da je pravica do prostega gibanja na ozemlju EU vezana na državljanstvo EU po določbah ustanovnih pogodb ali na skupni vizum po določbah Zakonika o schengenskih mejah in ne more izhajati iz zakonodaje posamezne države članice, ter (ii) da tudi določbi 33. in 34. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, na kateri se sklicuje vložnik, tujcem ne dajeta podlage za neovirano gibanje po ozemlju Evropske unije. Ravno nasprotno, v 8. točki prvega odstavka 52. člena navedenega zakona je izrecno določeno, da mora prosilec za mednarodno zaščito v času trajanja postopka odobritve mednarodne zaščite ostati na področju Republike Hrvaške.
premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem
Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je sodišče imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.
Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga poleg višine povzročene škode upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati.
delo na črno - elektronsko vročanje prek portala eDavki - vročanje - postopek pred prekrškovnim organom
FURS kot davčni organ je v obravnavani zadevi postopek vodil na podlagi ZPDZC-1, ki določa postopek nadzora zaposlovanja na črno, ne vsebuje pa določb glede vročanja. Zato bi moral v hitrem postopku glede vročanja dokumentov uporabiti 58. člen ZP-1, torej smiselno ZUP, ne pa določb glede vročanja ZDavP-2, ker v obravnavani zadevi ni šlo za davčni postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069022
KZ-1 člen 108, 108/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - odreditev pripora - terorizem - grožnja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 358, 358-4.
dejanje majhnega pomena - poškodovanje tuje stvari - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti - sprememba izpodbijane sodbe - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - osebne okoliščine - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Predpisani kaznovalni okvir za presojo majhnega pomena dejanja ni nujno odločilen. Vrhovno sodišče je institut dejanja majhnega pomena že uporabilo tudi v primerih kaznivih dejanj z višjim predpisanim kaznovalnim okvirjem, če je narava konkretnega kaznivega dejanja kazala na to, da je njegova nevarnost neznatna. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je obdolženec s kaznivim dejanjem povzročil škodo v višini 33,00 EUR, kar po merilu narave dejanja bistveno odstopa navzdol od zamišljene tipičnosti abstraktnega dejanskega stanu po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je presojo sorazmernosti oprlo na ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne bodo nastale nobene posebne negativne posledice obsodbe, razen običajnih posledic obsodbe za kaznivo dejanje. Že takšne (običajne) posledice obsodbe, ki zajemajo negativno družbeno vrednotenje in stigmo, so nesorazmerne, če je pomen kaznivega dejanja v primerjavi s posledicami kazenske obsodbe izrazito majhen.