KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
sprememba osebnega imena mladoletnega otroka - korist otroka
Preden sodišče odloči o zahtevi za spremembo osebnega imena mladoletni osebi, mora pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo o koristi otroka.
ZGD-1 člen 12, 12/1, 12/2, 13, 21, 21/1, 23, 23/2.
firma družbe - fantazijski dodatek - načelo izključnosti firme - sodno varstvo firme - izbris firme iz sodnega registra
Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.
ZST-1 člen 11, 12. ZPP člen 108. Pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju člen 2.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje – izostanek obrazca – predložitev drugih dokazov
Če stranka v predlogu opisuje svoje premoženjsko stanje in v njem ponudi določene dokaze, sodišče njene vloge ne more zavreči zgolj zaradi izostanka priloge – obrazca, pač pa mora vlogo obravnavati in jo, če oceni, da ne vsebuje vseh relevantnih podatkov, pozvati k ustrezni dopolnitvi.
ZIZ člen 9, 9/3, 61, 61/1. ZPP člen 111, 112, 141, 142.
fikcija vročitve – pravočasnost – štetje rokov
Za datum opravljene vročitve se torej v primeru, da naslovnik pošiljke ne prevzame, šteje dan preteka tega roka, pri čemer ni pomembno, na kateri dan se ta rok izteče (slednje je pomembno le za iztek roka za vložitev pravnega sredstva kot procesne aktivnosti stranke).
predlog za nadaljevanje že pravnomočno ustavljenega postopka – učinkovanje ustavne odločbe
Do nadaljevanja postopkov, ustavljenih na podlagi prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B, je prišlo na podlagi odločbe ustavnega sodišča (ki je obvezna). Nadaljevanja postopka tako ne more preprečiti niti pravnomočnost deklaratornega sklepa o ustavitvi.
ugovor zoper plačilni nalog – odločanje o ugovoru – domneva umika pritožbe
O dolžnikovem ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo je potrebno odločiti pred odločanjem o tem, ali se lahko pritožba dolžnika zaradi nepravočasnega plačila oziroma neplačila sodne takse šteje za umaknjeno.
krivdna odgovornost – odgovornost delodajalca za škodo delavcu - odgovornost države za policista – protipravna opustitev – pretrgana vzročna zveza
Tožnik je hitel do parkiranega vozila ob zelenici na parkirišču in pri tem padel. Ker je parkirano vozilo bilo na parkirišču, zelenica pa je običajni in sestavni del tega, je tožnik sam kriv, da ni bil zadosti skrben, ko je dostopal do interventnega vozila.
Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je nujno kršitev dolžnega ravnanja. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico, ni pa predpisano, da mora biti parkirišče brez zelenic, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za zadosti varno delovno okolje upoštevajoč 2. odstavek 6. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZVZD.
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0062869
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3. ZPP člen 72, 282, 282/1. ZST-1 člen 33.
tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – ugovor zoper sklep o izvršbi tretje osebe – zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi – izvršba na premoženju zakonca – razveza zakonske zveze – skupno premoženje – pridobivanje skupnega premoženja – zamuda na prvi narok – sodba na podlagi odpovedi – denarno kaznovanje pooblaščenca – taksa za zavlačevanje postopka
Pravno sredstvo, ki ga ima tretji, da se brani pred neupravičeno izvršbo, je ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru tretjega. Namen takih izločitvenih tožb pa je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji.
Iz zapisnika izhaja, da sta tako tožnica kot njen pooblaščenec zamudila na poravnalni narok oz. na prvi narok za glavno obravnavo, vendar le za 4 oz. 5 minut po pričetku. Taka minimalna zamuda ne upravičuje izdaje sodbe na podlagi odpovedi, saj sodišče še sploh ni začelo z obravnavanjem tožbenega zahtevka.
Zaradi zahteve po izločitvi je res prišlo do preložitve naroka za nedoločen čas, vendar pa kljub temu, da je predsednik sodišča zahtevo kot neutemeljeno zavrnil, ni mogoče pravice stranke oz. njenega pooblaščenca, da v primeru, ko oceni, da zaradi konkretnih ravnanj sodnika obstaja sum v njegovo pristranskost, opredeliti kot zavlačevanje sodnega postopka.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – vročanje – kršitev pravil o vročanju – seznanitev z odločbo
Glede na soglasje pravdnih strank, da se opravi fizična delitev solastne nepremičnine, je vprašljivo, ali bo upravičena napotitev na ustrezen postopek za določitev meje v primeru, če se bo po opravljenih meritvah izkazalo, da je sporna površina parcele, ki se v tem postopku deli. Površino bo namreč lahko s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče v tem postopku kot predhodno vprašanje, saj bo meja med sedanjima parcelama postala irelevantna.
neupravičena pridobitev - povrnitev koristi - uporaba tuje nepremičnine - povrnitev koristi solastniku
Okoliščina, da je delež zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, glede na celotno površino parcele skladen z deležem tožeče stranke kot solastnikom navedenega zemljišča, tožeči stranki ne daje upravičenja, da bi od tožene stranke lahko uveljavljala nadomestilo celotne koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe. Nadomestilo koristi gre namreč vsem solastnikom. Ker gre v tem primeru za deljivo obveznost, je tožeča stranka upravičena zahtevati le svoj del terjatve, ki je sorazmeren z njenim solastniškim deležem na navedeni nepremičnini (3. odstavek 393. člena OZ).
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 135, 149, 150, 179.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – odmera odškodnine – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker se je na poti do svojega delovnega mesta spotaknila ob računalniški kabel, tožena stranka ne odgovarja objektivno (računalniški kabel sam po sebi ni nevarna stvar), ampak krivdno, ker tožnici ni zagotovila varnega prehoda oziroma ker ni poskrbela, da bi bila kabel postavljen, tako da ne bi prišlo do spotikanja.
Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne upošteva, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice, ki niso posledica padca. Opisane predhodne degenerativne spremembe bi predstavljale pravno relevanten vzrok za škodo, le če bi zaradi njih tožnica že pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine.
povzročitev škode – povrnitev škode – mesečna renta – izguba na zaslužku – predčasna upokojitev s polno pokojnino – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – višina denarne odškodnine
Prostovoljna odločitev tožnice za predčasno upokojitev ni pretrgala vzročne zveze med posledicami nesreče in finančnim prikrajšanjem zaradi predčasne upokojitve.
Akcesorna narava zastavne pravice pomeni tudi njeno vezanost na obstoj zavarovane terjatve, saj prenehanje zavarovane terjatve kot glavne pravice pripelje do prenehanja akcesorne zastavne pravice. Res pa zaradi publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo hipoteka obstaja še naprej, vse do njenega izbrisa iz zemljiške knjige.
izpraznitev in izročitev nepremičnine – način izvršbe – sklep o ustavitvi postopka – nov predlog za izvršbo
Po uspešno opravljeni izvršbi za izpraznitev in izročitev nepremičnine ZIZ ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, zato se takšna izvršba konča z izvršiteljevo izročitvijo nepremičnine v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari.
OZ člen 190. SPZ člen 68, 72, 72/5. ZZZDR člen 56.
lastninska pravica več oseb – skupna lastnina – bremena skupne stvari – neupravičena pridobitev – stroški uporabe in obratovanja hiše – skupna lastnina zakoncev
Tudi med solastniki oziroma skupnimi lastniki se ne glede na določbo 68. člena in 5. odstavka 71. člena SPZ načelno dopustni obogatitveni zahtevki ob predpostavki, da pride med njimi do obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani.
83. člen OZ se uporablja zgolj v primerih, ko razlaga pogodbene določbe ni mogoča z razlago po 82. členu OZ. Nejasno določilo je tisto, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 2. odst. 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.
Razlaga po 83. členu OZ se ne uporablja za primere, ko sta se stranki o vsebini pogodbenih določil pogajali.
Mesto padca je pomembna okoliščina za presojo odgovornosti tožene stranke. Od odgovora na vprašanje, ali je prišlo do padca na delu črpalke, ki je odkrit, ali na delu, ki je nadkrit, in s kakšnim materialom so bila tla prekrita (ploščice, asfalt, asfalt, prekrit z gumasto preprogo), je odvisno, ali so bila tla mokra in spolzka, kar je kot vzrok padca uveljavljala tožnica.
ZD člen 19, 19/2, 136, 136/2, 163. ZPP člen 340, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
ugotovitev dednih deležev – odstop dednega deleža v korist določenega dediča
Navedeni izjavi dedičev OK in SB, ki sta se odpovedala svojemu dednemu deležu v korist otrok pokojne tete RE in otrok pokojnega strica MB, je potrebno šteti za izjavi o odstopu svojega dednega deleža v korist navedenih otrok. V skladu z drugim odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju – ZD se namreč odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža.