Akcesorna narava zastavne pravice pomeni tudi njeno vezanost na obstoj zavarovane terjatve, saj prenehanje zavarovane terjatve kot glavne pravice pripelje do prenehanja akcesorne zastavne pravice. Res pa zaradi publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo hipoteka obstaja še naprej, vse do njenega izbrisa iz zemljiške knjige.
ZGD-1 člen 12, 12/1, 12/2, 13, 21, 21/1, 23, 23/2.
firma družbe - fantazijski dodatek - načelo izključnosti firme - sodno varstvo firme - izbris firme iz sodnega registra
Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo vzročno zvezo med kršitvijo pogodbene obveznosti toženke po 1. in 2. odstavku 857. člena OZ in nastalo škodo. Pravilno je poudarilo, da vzrok za škodni dogodek ne izhaja iz dogovora o dokumentarnem akreditivu, kjer gre za samostojno in abstraktno razmerje med akreditivno banko in tožnico, pač pa iz nepredložitve v akreditivu navedenega dokumenta. Iz zavrnitve izplačila akreditiva z dne 24. 09. 2002 namreč jasno izhaja, da je bilo izplačilo zavrnjeno zaradi neustrezne predložitve fitosanitarnega certifikata, pridobitev katerega pa je bila dolžna po izrecnem dogovoru priskrbeti toženka kot špediter.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
ZIZ člen 25. ZGD člen 101, 101/1, 101/3 ZPPSL člen 6, 6/3, 104, 104/2.
odgovornost za obveznosti družbe - osebna solidarna odgovornost družbenikov d.n.o. - izbris iz sodnega registra zaradi stečaja - stečaj d.n.o. - prenehanje terjatev - prenehanje subsidiarne odgovornosti družbenika - specialne določbe ZPPSL
Upničina terjatev je bila (ali bi morala biti) obravnavana v stečajnem postopku in je z zaključkom stečaja ugasnila. Če terjatve ni več, pa že po naravi stvari ne more obstajati subsidiarna odgovornost družbenika zanjo.
prenos pristojnosti - uredba Bruselj II - preživninska terjatev
Dejstvo, da ima preživninski zavezanec premoženje v drugi državi članici, ne narekuje prenosa pravdne zadeve (v kateri se odloča o preživninski obveznosti) v to drugo državo članico.
Prevzemnik posla je tako po določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o delu kot po določbah 262. - 269. člena ZOR, ki urejajo pogodbeno odškodninsko odgovornost, dolžan naročniku plačati škodo, ki mu je v zvezi z izvršitvijo prevzetega posla nastala. Protipravnost ravnanja je izkazana z neskrbnim ravnanjem toženca kot lastnika pooblaščenega servisa za vozila Mercedes Benz, ko je elektronski del ključa tožničinega vozila po izvršenem reklamacijskem postopku hranil na neustreznem mestu v prostoru, do katerega so imele dostop razne osebe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in Axy., s čimer je omogočil, da so do njega prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino vozila.
zaznamba spora – podredni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na originaren način
Predlog za zaznambo spora je utemeljen tudi v primeru, ko tožnik uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na originaren način s podrednim zahtevkom.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZOdvT člen 3, 3/1.
zapadlost terjatve – sodna poravnava – izvršljivost sodne poravnave - izvršilni naslov – dokazovanje zapadlosti – stroški poročila stranki po ZOdvT
Kadar zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, je upnik dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predpisan način (določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ). Če upnik tega ne stori, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
Dolžnik ni upravičen do povrnitve 20 točk za poročilo stranki, saj se po ZOdvT odvetniške nagrade določajo in odmerjajo v eurih, ne pa v odvetniških točkah, poleg tega pa povrnitev nagrade za to opravilo odvetnika v ZOdvT sploh ni predvidena.
ugovor pobota – materialnopravno pobotanje v izvršilnem postopku
V izvršilnem postopku je možno le materialnopravno pobotanje, v pobot uveljavljana terjatev v izvršbi pa mora biti nesporna, ali pa ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi.
pooblastilo za zastopanje v pravdnem postopku - zastopanje v zemljiškoknjižnem postopku – (ne)obstoj pooblastilnega razmerja – vročanje pisanj v zemljiškoknjižnem postopku
Odvetnik mora tudi za zastopanje v zemljiškoknjižnem postopku predložiti pooblastilo. Edina izjema je situacija iz 3. odstavka 128. člena ZZK-1, za katero v obravnavani zadevi ne gre. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je sklep vročilo odvetniku, ki je zemljiškoknjižno lastnico zastopal v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana sodba, na podlagi katere je zemljiškoknjižni referent opravil z ugovorom izpodbijan vpis, je bilo torej napačno. Pravilna je šele vročitev zemljiškoknjižni lastnici sami.
neupravičena pridobitev - povrnitev koristi - uporaba tuje nepremičnine - povrnitev koristi solastniku
Okoliščina, da je delež zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, glede na celotno površino parcele skladen z deležem tožeče stranke kot solastnikom navedenega zemljišča, tožeči stranki ne daje upravičenja, da bi od tožene stranke lahko uveljavljala nadomestilo celotne koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe. Nadomestilo koristi gre namreč vsem solastnikom. Ker gre v tem primeru za deljivo obveznost, je tožeča stranka upravičena zahtevati le svoj del terjatve, ki je sorazmeren z njenim solastniškim deležem na navedeni nepremičnini (3. odstavek 393. člena OZ).
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 135, 149, 150, 179.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – odmera odškodnine – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker se je na poti do svojega delovnega mesta spotaknila ob računalniški kabel, tožena stranka ne odgovarja objektivno (računalniški kabel sam po sebi ni nevarna stvar), ampak krivdno, ker tožnici ni zagotovila varnega prehoda oziroma ker ni poskrbela, da bi bila kabel postavljen, tako da ne bi prišlo do spotikanja.
Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne upošteva, da je pri tožnici prišlo do poškodbe rame tudi zaradi že degenerativno spremenjenih tetiv mišice, ki niso posledica padca. Opisane predhodne degenerativne spremembe bi predstavljale pravno relevanten vzrok za škodo, le če bi zaradi njih tožnica že pred škodnim dogodkom trpela duševne bolečine.
ZD člen 19, 19/2, 136, 136/2, 163. ZPP člen 340, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
ugotovitev dednih deležev – odstop dednega deleža v korist določenega dediča
Navedeni izjavi dedičev OK in SB, ki sta se odpovedala svojemu dednemu deležu v korist otrok pokojne tete RE in otrok pokojnega strica MB, je potrebno šteti za izjavi o odstopu svojega dednega deleža v korist navedenih otrok. V skladu z drugim odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju – ZD se namreč odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža.
poplačilo v stečaju glavnega dolžnika – nadaljevanje izvršbe zoper poroka - vračunavanje izpolnitve v izvršbi - obseg porokove odgovornosti
Če je upnik v stečajnem postopku dobil poplačano glavnico in zakonske zamudne obresti, obračunane do začetka stečajnega postopka, je bila glavnica plačana tudi v razmerju do porokov in v tem izvršilnem postopku ne more vračunavati izpolnitve v skladu s 313. členom ZOR oziroma 288. členom OZ.