KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023116
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-3.
znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje – prekršek – grdo ravnanje – psihična prizadetost – občutek ogroženosti in strahu – škoda na predmetih – krivda – direktni naklep – kaznivo dejanje napada na uradno osebo - razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju
Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep. Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.
- Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju.
razpravno načelo - pravica obravnavanja pred sodiščem - trditveno in dokazno breme - prekoračitev trditvene podlage
Bistvo razpravnega načela je, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega okvira se lahko brani. Če sodišče odloči mimo trditev ene stranke, drugi stranki onemogoči učinkovito obrambo.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - razlaga kazenskega zakona - načelo zakonitosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - izterjava zneska od osebe, ki ni dolžnik - izvršilni naslov - elektronska izvršba - verodostojna listina
Inkriminirana je situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj. Potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira.
Obdolženi je zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev nastala poslovna škoda. Ta škoda pa niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Očitno zavedajoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb, ni tako ravnal.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena ZDR-1, na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na svoje zdravstveno stanje namreč ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati malomarnosti in še manj naklepa. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006858
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 166.
velika tatvina – nujna preiskovalna dejanja
Kdaj lahko preiskovalni sodnik opravi posamezno preiskovalno dejanje pred izdajo sklepa o preiskavi določa 166. člen ZKP. Iz prej navedenega člena izhaja, da lahko preiskovalni sodnik opravi posamezna preiskovalna dejanja le v primeru, če bi bilo z opravo tega dejanja nevarno odlašati. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, pritožnik v pritožbi te trditve niti ne izpostavlja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – delodajalec – pooblaščena oseba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala in podpisala A.A., ki je imela za to pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega pooblastila izhaja, da zakoniti zastopnik tožene stranke pooblašča A.A., da v njegovem imenu podpiše in uredi vse listine in dokumente, potrebne tudi za aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. V navedenem pooblastilu, ki je bilo tudi notarsko overjeno, je imela A.A. podlago, da poda tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pooblaščena oseba (glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1).
Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komercialist. Tožena stranka je imela po Sloveniji zbirna mesta oziroma zabojnike za zbiranje oblačil, njegove delovne naloge so bile tudi iskanje lokacij za zabojnike, pridobivanje dovoljenj za postavitev zabojnikov in skrb za obstoječe zabojnike. Tožnik bi moral v letu 2015 v skladu z letnim planom na nove lokacije namestiti 110 zabojnikov, vendar tega plana ni dosegel. Prav tako ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene (glede odprave napak v zvezi z napačno lokacijo zabojnikov in glede zabojnikov na obali). Tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
ZIZ člen 270, 271, 272. ZFPPIPP člen 122, 310, 310/1, 310/2, 310/3, 383, 383/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZN člen 47, 48.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj terjatve - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - izločitvena pravica v stečajnem postopku - osebni stečaj
Z zmotno uporabo določila 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja, sploh ne uporablja, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo napačni materialnopravni zaključek, da je izločitvena pravica tožnice, ki jo je sicer pravočasno prijavila v postopku osebnega stečaja, ki teče nad tožencem, prenehala zaradi tega, ker v prekluzivnem enomesečnem roku v skladu s 1. in 2. odstavkom 310. člena ZFPPIPP ni vložila tožbe zaradi ugotovitve obstoja te njene, s strani stečajnega upravitelja sicer prerekane, izločitvene pravice in da že iz tega razloga tožnica verjetnosti obstoja te svoje terjatve, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, ni izkazala.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016842
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 184. ZJU člen 15a.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - protipravno ravnanje
Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.
Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval.
Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023193
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 373.
način izvršitve kazni zapora - konkretizacija kršitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbeni razlogi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna - kršitev kazenskega zakona
Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila.
Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.
ZZ člen 38, 42. ZDR-1 člen 31, 49, 200, 200/1. ZDR člen 47, 47/3. ZSPJS člen 24.
prenehanje funkcije – razrešitev s funkcije - prenehanje pogodbe o zaposlitvi – položajni dodatek – sodno varstvo – procesna predpostavka – zavrženje tožbe – sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin
Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predstojnice oddelka. ZZ v 38. in 42. členu določa neposredno sodno varstvo samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodje zavoda. Pravdni stranki sta razloge za razrešitev, ob upoštevanju določbe 46. člena Statuta tožene stranke, določili v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica menila, da jo je delodajalec nezakonito razrešil s funkcije predstojnice oddelka in s tem kršil določilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pravice iz delovnega razmerja, je imela tožnica pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi (75. člen Statuta tožene stranke in prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Ker procesna predpostavka za vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno zavrglo.
V pogodbi o zaposlitvi je bilo med strankama dogovorjeno, da se sprememba te pogodbe uredi z novo pogodbo o zaposlitvi skladno z 49. členom v povezavi z 31. členom ZDR-1. Tožena stranka je tožnici, po izdanem sklepu o razrešitvi, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je mogoče postopati po 47. členu ZDR (enako določa 49. člen ZDR-1) in delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kolikor delodajalec postopa po 49. členu ZDR-1 se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi prejšnje pogodbe ni potrebno še posebej odpovedovati. Tožnica je ohranila zaposlitev pri toženi stranki brez prekinitve delovnega razmerja, saj je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravnik specialist za nedoločen čas. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.