Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1, 8/2, 8/3, 14. ZPP člen 104, 105, 105/2, 108, 108/6.
sodba na podlagi pripoznave - vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah - vročanje v tujino - vročitev tožbe v slovenskem jeziku - pravica do zavrnitve sprejema pisanja - Priloga II - trenutek vročitve - vrnitev pisanja organu za sprejem - neposredno vročanje - prevod pisanja - načelo kontradiktornosti - akt informiranja - nerazumljive vloge - odgovor na tožbo v tujem jeziku - poprava vloge - nujne sestavine vloge - navedba zakonitega zastopnika - podpis vložnika - uradno preveden izpisek iz registra družb
Za vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, se v državah članicah Evropske skupnosti uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. Nacionalno pravo - Zakon o pravdnem postopku - se uporablja zgolj subsidiarno.
Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa pa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev - v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.
Vloge je sodišče prve stopnje skladno z Uredbo vročalo v slovenskem jeziku in pri tem spoštovalo zahtevo, da je treba naslovnika poučiti o možnosti zavrnitve sprejema pisanja. Pritožnica pa je bila - nasprotno - tista, ki niti pri vročitvi tožbe niti pri vročitvi sklepa z dne 29. 10. 2014 ni ustrezno izkoristila dane ji pravice do zavrnitve sprejema in zato ne more uspešno uveljaviti, da ji je bilo onemogočeno razpravljanje oziroma kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila postavljena v neenakovreden položaj. Za to, da bi se ji vloge vročale v hrvaškem jeziku, bi namreč morala poskrbeti sama z odklonitvijo sprejema.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
sodba na podlagi pripoznave - materialnopravna podlaga za pripoznavo
Sodišče mora pri odločitvi o pripoznanju tožbenega zahtevka presoditi ali ima pripoznava podlago v materialno pravnem odnosu med tožečo in toženo stranko.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023116
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-3.
znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje – prekršek – grdo ravnanje – psihična prizadetost – občutek ogroženosti in strahu – škoda na predmetih – krivda – direktni naklep – kaznivo dejanje napada na uradno osebo - razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju
Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep. Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.
- Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
ZIZ člen 270, 271, 272. ZFPPIPP člen 122, 310, 310/1, 310/2, 310/3, 383, 383/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZN člen 47, 48.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj terjatve - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - izločitvena pravica v stečajnem postopku - osebni stečaj
Z zmotno uporabo določila 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja, sploh ne uporablja, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo napačni materialnopravni zaključek, da je izločitvena pravica tožnice, ki jo je sicer pravočasno prijavila v postopku osebnega stečaja, ki teče nad tožencem, prenehala zaradi tega, ker v prekluzivnem enomesečnem roku v skladu s 1. in 2. odstavkom 310. člena ZFPPIPP ni vložila tožbe zaradi ugotovitve obstoja te njene, s strani stečajnega upravitelja sicer prerekane, izločitvene pravice in da že iz tega razloga tožnica verjetnosti obstoja te svoje terjatve, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, ni izkazala.
Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016930
ZDR-1 člen 177, 177/1. OZ člen 131. Zakon o pravilih cestnega prometa člen 62.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – krivdna odgovornost
Tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila. Parkirna zavora je delovala brezhibno, zato je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju in ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je v nasprotju z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Zato je toženka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – standard obrazloženosti – sodno varstvo – sodna razveza – denarno povračilo
Tožena stranka je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi z označbo „sklep o odpovedi pogodbe“, ki ni bila podpisana (niti ni na njej navedeno, kdo jo je podal), prav tako pa ni bila ustrezno obrazložena. Iz te odpovedi je razbrati, da naj bi s sprejemom Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika iz njegove pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1. 4. 2012 (čeprav je imel tožnik pri toženi stranki sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014). Ta organizacijska sprememba naj bi „predstavljala redno odpoved delovnega razmerja“, vse podrobnosti prenehanja delovnega razmerja z redno odpovedjo pa so opredeljene v pogojih za prekinitev delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je v prilogi (kar prav tako izhaja iz izpodbijane odpovedi). Zgoraj opisana obrazložitev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 87. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.
učinek pravnomočnosti – ne bis in idem – nedovoljena pritožba
Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna in je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. S tem je bila obravnavana prekrškovna zadeva dokončno rešena, zato o isti stvari ni več mogoč nov postopek oziroma ni več dopustno ponovno odločanje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neupravičen izostanek z dela – hujša kršitev pogodbenih obveznosti – odsotnost delavca z dela – nedovoljen dokaz
Tožnica je predložila CD posnetek pogovora z direktorjem, ko sta se prijateljsko pogovarjala o osebnih stvareh. Pogovor je tekel tudi o koriščenju starega in novega letnega dopusta, o posegu umetne oploditve, o vrnitvi nazaj na delo, če poseg ne uspe in bolniškem staležu, če ta uspe. Na podlagi navedenega CD posnetka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica obvestila direktorja, da želi koristiti stari in novi letni dopust do ponovnega postopka umetne oploditve. Zato tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnica direktorja tožene stranke obvestila o odsotnosti. Pri tem ni pomembno, ali je direktor tožnici dopust v celotnem trajanju do spornega dne odobril, ker je v skladu z določilom 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 bistveno, da delavec delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti, četudi je morda neopravičeno izostal z dela.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Ustava RS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pri tem pride do kolizije pravic, zato teorija poudarja, da je pri odločanju treba izhajati iz načela sorazmernosti. V obravnavanem primeru je tožnica snemala v prostorih delodajalca pogovor z direktorjem, ko se je dogovarjala za koriščenje dopusta in ob ponovnem postopku umetne oploditve in predvideni odsotnosti ter je tožnica pogovor snemala v obrambi svoje pravice do dela in socialne varnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo CD posnetek oziroma prepis le-tega, kot dovoljen dokaz.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 47, 47/3. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – odškodnina – nepremoženjska škoda – pravična denarna odškodnina
Ravnanja tožene stranke, ki so se nanašala na izolacijo tožnika (direktor sektorja), fizično preselitev na drugo lokacijo, neodrejanje dela, nevabljenje na kolegije uprave, sestanke, izolacijo od ostalih sodelavcev, oviranje pri pripravi projektne naloge ter odrekanje izobraževanja, so pomenila elemente trpinčenja oziroma kršitve obveznosti varovanja tožnikove osebnosti, zato je šlo za trpinčenje tožnika v smislu 6a. člena ZDR. Zato je tožnik upravičen do denarne odškodnine iz naslova ugotovljene nepremoženjske škode.