redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu - napoteni delavec
Ker potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala (niti pri uporabniku, kamor je bil tožnik napoten, niti pri ostalih uporabnikih, s katerimi je tožena stranka sodelovala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
V individualnem delovnem sporu je bila izdana zamudna sodba, v kateri je bilo med drugim toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 obračunati vtoževane bruto zneske plač, nato pa ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati vtoževane neto zneske teh plač. Na podlagi te pravnomočne zamudne sodbe je tožnica na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za izvršbo, v katerem je med drugim predlagala tudi izvršbo tožničine prisojene terjatve iz naslova neto plač za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O tem predlogu je odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani in s sklepom o izvršbi predlogu za izvršbo ugodilo v delu, ki se je nanašal na neto zneske plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012, medtem ko je predlog zavrnilo med drugim tudi v delu, ki se je nanašal na izterjavo obresti od zneskov neizplačanih plač v obdobju od decembra 2011 do aprila 2012. Iz obrazložitve sklepa o izvršbi izhaja, da je bil ta predlog zavrnjen zato, ker upnica (tožnica) za obresti od teh zneskov in imela izvršilnega naslova. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da z izvršitvijo sklepa o izvršbi tožnici niso bile poplačane zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto plač za obdobje od decembra 2011 do aprila 2012.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Tožnico je zastopal odvetnik po brezplačni pravni pomoči. Zato je ob tožničinem uspehu v sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno odredilo, da je toženec dolžan na račun sodišča plačati
polovico zneska, ki bi odvetniku sicer pripadal po Odvetniški tarifi.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3. ZSPJS člen 24. ZJU člen 1, 5, 16. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.
Glede na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist“ in da bo za dodatne naloge, ki so vezane na vodenje, organiziranje in koordiniranje del v dejavnosti hemodialize prejela plačan položajni dodatek za čas, ko bo opravljala dela, ki so vezana na vodenje, organiziranje in koordiniranje dela v dejavnosti hemodialize, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu vodje oddelka (ali dejavnosti) hemodialize.
V konkretnem primeru se za tožnico ne uporabljajo določbe ZJU glede predsodnega varstva pravic in XX. poglavja o premestitvah. V zvezi s predsodnim varstvom pravic, kot procesno predpostavko, se v konkretnem primeru uporabljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določajo, da mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in če tožena stranka v roku 8 delovnih dni obveznosti ne izpolni oziroma odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo.
pritožba – sestavine pritožbe – podpis – izviren podpis – skenirana pritožba – nepopolna pritožba – postopek s pritožbo – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Podpis pritožnika v izvirniku je nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - efektivno delo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal prvi dan dela, med delovnim časom, kmalu zatem pa se je poškodoval. Tožnik je bil torej skupno v službi manj kot en dan, nato pa v bolniškem staležu, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
plačilo sodne takse – procesna predpostavka – ugovor zoper plačilni nalog – ugovorni razlogi – začetek teka roka za plačilo sodne takse
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor le iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
zamudna sodba – delodajalec – podružnica tujega podjetja
Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDR-1 je v individualnem delovnem sporu podružnica tujega podjetja lahko delodajalec in s tem pravdna stranka. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v vtoževanem obdobju opravljal delo pri njej, kar pomeni, da je tožena stranka lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu.
razdelitev solastnine – delitev v naravi – izplačilo solastnika – delitev stanovanjske hiše – manjše prilagoditve – vzpostavitev etažne lastnine
Ker je po določbah SPZ primarna dolžnost sodišča razdeliti solastne nepremičnine v naravi, je po presoji pritožbenega sodišča glede na že ugotovljene dejanske pravno pomembne okoliščine nesprejemljivo, da bi od dveh solastnikov z enakim, torej polovičnim deležem, in ki v solastninskem razmerju vsak od njiju zadovoljuje svoje osnovne stanovanjske potrebe, lahko tisti, ki noče prispevati k minimalnim stroškom za prilagoditev stanovanjske hiše, da bi ta postala deljiva z nastankom etažne lastnine, dosegel s svojim upiranjem prilagoditvi tudi v primeru, ko je pripravljen vse potrebne stroške kriti drugi solastnik, da sam postane izključni lastnik.
Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.