Kljub spremenjenim okoliščinam (oba starša sta trenutno brezposelna) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker se zmožnosti preživninskih zavezancev niso spremenile.
zastaranje pregona - procesna predpostavka za začetek postopka - začetek postopka o prekršku
Zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, ali in kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – vročanje – osebna vročitev
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, saj iz dopisa pošte izhaja, da se na naslovu nahaja stanovanjska hiša z nameščenim hišnim predalčnikom. ZPP kot razlog za vrnitev poštne pošiljke sodišču določa le, da se pisanje vrne le v primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben. Dejstvo, da na hišnem predalčniku ni bilo izrecnega naziva tožene stranke, pa ne pomeni, da tožena stranka ni imela predalčnika ali je bil ta neuporaben.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081630
ZZZDR člen 106, 106/2. ZPP člen 141, 408.
omejitev stikov – ugriz psa – presoja vseh okoliščin
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagateljičinem zahtevku, s katerim je drastično omejilo stike med otrokom in očetom, obravnavalo le posamične dogodke – ugriz psa, ne obvestitev mame o ugrizu in ne posredovanje podatkov o psu, zaradi česar je bilo treba otroka cepiti, ni pa se ukvarjalo z odnosom med očetom in sinom kot celoto ter koristnostjo/škodljivostjo teh stikov za otroka.
Če je šlo pri ugrizu psa za enkraten dogodek (četudi je bil posebno nevaren, kot trdi mati), ima izpodbijana prvostopenjska odločitev lahko značaj kaznovalne narave, kar ni dopustno. Ob dejstvih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako drastičen poseg v stike zaenkrat ni utemeljen. Taka omejitev stikov bi slej kot prej vodila v (vsaj delno) odtujitev med očetom in otrokom, kar slednjemu zagotovo ne bi bilo korist.
Ker pa sodišče prve stopnje ni izčrpalo vse trditvene podlage niti ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih (v tem postopku tudi po uradni dolžnosti) lahko in moralo, bo končen obseg in/ali način izvrševanja stikov lahko določene šele po vnovičnem sojenju.
plačilo sodne takse – procesna predpostavka – ugovor zoper plačilni nalog – ugovorni razlogi – začetek teka roka za plačilo sodne takse
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor le iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d. URS člen 8, 29. KZ-1 člen 187, 187/1. ZKP člen 12, 12/4, 148, 148/6, 178, 178/5, 340, 340/2, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-6.
omogočanje uživanja prepovedanih drog – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – uradni zaznamek o izjavi osumljenca – nedovoljeni dokazi – opiranje sodbe na vsebino uradnega zaznamka – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do obrambe – zaslišanje obremenilne priče – soglasje z branjem izpovedbe v preiskavi – odpoved procesnemu jamstvu
Ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na obremenilne dokaze, ki so bili izvedeni v sodnem postopku, ni mogoče trditi, da se izpodbijana sodba v ključni ali pretežni meri opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, kljub temu, da vsebina takšnega uradnega zaznamka nima dokazne vrednosti.
S podajo soglasja za branje izpovedbe priče na zaslišanju v preiskavi, na katerem obtoženec res ni bil navzoč, se je obramba ob seznanjenosti z vsebino pričine izpovedbe veljavno odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0079621
ZPP člen 212, 214. OZ člen 311, 312, 1019, 1019/1. SZ-1 člen 24, 24/5.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - ugovor pobota - materialnopravni pobot - izvrševanje pravic najemnika - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja - nesubstanciranost dokaznega predloga - vpogled v spis - subsidiarno poroštvo - obratovalni stroški - pisni poziv - dospelost obveznosti subsidiarnega poroka - pobotna izjava
V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.
Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.
Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V konkretnem primeru je presoja utemeljenosti poslovnega razloga odvisna le od ugotovitve, da je tožničino delo postalo nepotrebno v poslovni enoti F.. Tožnica je delo opravljala v tej poslovni enoti, takšno opravljanje dela pa je bilo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožničine delovne naloge razporedila med ostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec v drogeriji, v kateri je skladno s pogodbenimi določili opravljala delo tožnica, je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.
Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - efektivno delo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal prvi dan dela, med delovnim časom, kmalu zatem pa se je poškodoval. Tožnik je bil torej skupno v službi manj kot en dan, nato pa v bolniškem staležu, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zamudna sodba – delodajalec – podružnica tujega podjetja
Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDR-1 je v individualnem delovnem sporu podružnica tujega podjetja lahko delodajalec in s tem pravdna stranka. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v vtoževanem obdobju opravljal delo pri njej, kar pomeni, da je tožena stranka lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu.