priposestvovanje - dobra vera posestnika - desetletna priposestvovalna doba - izvrševanje posesti - uporaba poslovnega prostora - posredni posestnik - pravica do posesti - pravni naslov za posest - prodajna pogodba - stečajni postopek - izbris iz sodnega registra - pravni naslednik - pravdna sposobnost - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - statusna sprememba - veljavnost pooblastila
Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
izločitev iz zapuščine - skupno premoženje - posebno premoženje - dokazovanje - darilna pogodba - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - trditveno in dokazno breme - edicijska dolžnost
Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - obrazloženost odločbe - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - tehten razlog
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je R.S. vložil vlogo, ki se bo obravnavala bodisi kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi kot obtožni predlog, zoper višjo sodnico A.A., predsednico Okrožnega sodišča v X, katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nastavitev za 9 stopinj previsoke temperature na preši ne pomeni takšne napake, ki bi utemeljevala podajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi ugotovitev, da zaradi previsoko nastavljene temperature lahko pride do hitrejše obrabe pnevmatike, da časovna vzdržljivost pnevmatike in njena kvaliteta predstavljata zelo pomembni okoliščini za varnost cestnega prometa in da je zato bistvenega pomena, da v postopku izdelave pnevmatik ne pride do nikakršnih odstopanj od predpisanih delovnih operacij, pravilno odločilo, da je bilo pisno opozorilo podano iz utemeljenega razloga.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da očitana kršitev po vsebini ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno poudarilo, da je treba pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi okoliščino, da četudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
SPZ člen 207, 207/1, 207/3. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 371, 371/9, 371/9-6. OZ člen 420, 425, 425/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razdelitev posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila - odstop terjatve v izterjavo - odstop terjatev v zavarovanje - odstop terjatve (cesija)
Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo.
V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043508
OZ člen 149, 165, 179, 179/1, 299, 378.. ZPP člen 2, 7, 212.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - azbestna bolezen - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženi stranki. Ugotovilo je vzročno zvezo med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki. Na podlagi teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da predstavlja dejavnost tožene stranke, v kateri se je uporabljal azbest, kar je pripeljalo do obolenja tožnika, nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Po tej določbi se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.
Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na drugega delodajalca ne more uspešno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti, saj ne gre za škodo, ki je nastala izključno zaradi dejanja drugega delodajalca, ki je tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Bistvena je ugotovitev, da je tožnikovo obolenje posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbene novote - pobotni ugovor v pritožbi
Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi. Ker tožena stranka pobotnega ugovora (svoje terjatve v znesku najmanj 922,55 EUR) ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega tudi ne more storiti v pritožbenem postopku, zato s pritožbenimi navedbami glede ugovarjanja svoje terjatve v pobot ne more uspeti.
ZST-1 člen 34, 34a, 34a/3. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 95, 95/1.
dolžnost plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera sodne takse po ZST-1
Veljavne določbe ZST-1 namreč po pravnomočnosti sodbe ne zahtevajo izdaje še posebnega sklepa o dolžnosti plačila sodne takse, temveč sodišče po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu zgolj pošlje plačilni nalog. Slednji je bil torej v obravnavani zadevi obsojenki posredovan povsem upravičeno, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ter citirani pravni podlagi ZST-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043262
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi - zavedanje o nastanku škode - škodni dogodek - brezplačna pravna pomoč
Tožnica bi tako morala biti ob zavedanju, da je bila na dan škodnega dogodka jesen in da listje tedaj odpada in prekriva neravnine, še toliko bolj pozorna na jarek (luknjo), za obstoj katere je vedela in jo je lahko na svoji poti pričakovala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041992
ZPP člen 181, 339, 339/2-14. SPZ člen 99, 100. SZ-1 člen 22, 29, 29/2. ZVEtL-1 člen 19, 35, 35/1.
nujno sosporništvo - postopek vzpostavitve etažne lastnine - etažni lastniki kot sosporniki - solastniki kot nujni sosporniki - pravni interes (pravna korist) za tožbo - predhodno varstvo - izključna lastninska pravica - preoblikovanje skupne lastnine v posebno lastnino - pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - neusklajenost dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja
Občina ni nujni sospornik, saj tožba ni namenjena dokončni vzpostavitvi etažne lastnine in vpisu v zemljiško knjigo, pač pa zgolj temu, da se reši spor med etažnimi lastniki ter si tožniki z odločitvijo o njej nemara pridobijo močnejši pravni naslov napram toženki in si s tem zagotovijo varnejši položaj v postopku po ZVEtL-1. Pravnomočen bo postal le izrek sodbe. Dejstvo, da ni tožena tudi občina, bo imelo za posledico (le) to, da morebitna ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov ne bo učinkovala tudi zoper njo.
Pritožniki imajo pravni interes za tožbo za ugotovitev njihove izključne lastninske pravice. Če bi jim odrekli možnost pravnega varstva v tem postopku, bi glede na vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi o pripadnosti kleti odločilo sodišče v postopku po ZVEtL-1. Takšna odločitev pa ne bi bila ovira, da udeleženci svojih pravic ne bi varovali v morebitni kasnejši pravdi. V postopku po ZVEtL-1 torej o lastninski pravici tožnikov na kleti ne bi bilo dokončno odločeno, zato tožnikom ne smemo odreči možnosti (predhodnega) varstva v tem pravdnem postopku, v katerem si bodo zagotovili pravnomočno odločitev v razmerju do toženke ter končali negotovost in spor o tem, ali jim pripada izključna lastninska pravica na kleti.
Razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati z obstoječimi, jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v pomenu klasičnega civilnega prava, ampak je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.