ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-2.. ZPrCP člen 106, 107.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kot je ugotovilo sodišče je tožena stranka tožniku očitala odklonitev preizkusa ne pa, da je bil tožnik dejansko pod vplivom prepovedanih substanc, kot zmotno prikazuje pritožba. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da v delovnem pravu veljajo standardi, kot je v dvomu v korist delavca. V konkretnem primeru je jasno, da je tožnik kot voznik - skladiščnik storil tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, da je to razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041903
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 149, 150, 179, 182.. ZVZD-1 člen 12, 37, 37/1, 38, 50.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - nepremoženjska škoda
Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo spornega dne, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost.
Tožnik je imel v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1, ki mu nalagajo spoštovanje in izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljanje dela s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in določajo, da mora uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Čeprav je do določene mere razumljivo, da tožnik dela ni odklonil, pa je že na podlagi ostalih dveh tožnikovih kršitev določb ZVZD-1 sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka v višini 20 %.
pripor - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora
Utemeljen sum, da je obtoženec storil v prejšnji točki navedeni kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočne obtožnice ter nepravnomočne obsodilne sodbe. Ne gre spregledati, da je bila obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe določena kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje ropa pa eno leto in pet mesecev zapora, ki je bila po odločitvi pritožbenega sodišča sicer znižana, medtem ko je bil obtoženec storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti oproščen. To pa je privedlo do izreka nižje enotne kazni, vendar pa ne v tolikšnem obsegu, da ne bi bilo mogoče več zastopati stališča o sorazmernosti pripora v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do njegove osebne svobode.
povzročitev škode - povrnitev premoženjske škode - odgovornost za škodo - lov - odgovornost upravljalca lovišča - objektivna odgovornost - škoda na lovu - strelno orožje - lovska puška - škoda na stanovanjski hiši - sanacija objekta - domneva vzročne zveze - odločitev o pravdnih stroških - stroški posameznega sospornika
Toženka je odgovorna za nastalo premoženjsko škodo skladno s osmim odstavkom 54. člena ZDLov-1, po katerem za škodo, povzročeno z izvrševanjem lova s strelnim orožjem, odgovarja upravljavec, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).
Če v pravdi uspe samo eden od dveh ali nekateri od več sospornikov, se obveznost sospornikov, ki so propadli, deli na enake dele, sospornik, ki je uspel, pa ni zavezan k plačilu stroškov.
Stališče pri katerem vztraja pritožba, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu in izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. S sklepom VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pa je Vrhovno sodišče RS navedeno stališče razdelalo tako, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, delavec lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo slednje stališče (ki je bilo tudi že upoštevano v praksi pritožbenega sodišča - istovrstna zadeva Pdp 673/2019 zoper isto toženo stranko) ter se pri tem ustrezno sklicevalo tudi na določbo o dopustnem predmetu poravnave iz 1050. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je izredna odpoved pravočasna ter da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v sporni noči, ko je opravljal delo policista v patrulji. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik dopustil mladoletni, da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljala neupravičeno, da je v službenem času dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije.
ZDR-1 člen 9, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 137, 138.. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) člen 15, 20.
suspenz pogodbe o zaposlitvi - kolektivna pogodba - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Zakon predvideva možnost suspenza tudi v primerih, ki se določijo s kolektivno pogodbo, vendar pa ureditev možnih dodatnih primerov suspenza tudi v kolektivni pogodbi ne pomeni tudi možnosti spreminjanja narave tega instituta. Ravno to pa sta storili stranki Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije v spornem primeru, saj 20. člen KP (četudi naslovljen enako kot 53. člen ZDR-1 - Suspenz pogodbe o zaposlitvi) po vsebini ni suspenz v skladu z zakonsko opredelitvijo tega instituta.
Sporna določba 20. člena KP tako v zvezi s plačilom nadomestila v času suspenza nasprotuje zakonski določbi o omejitvi avtonomije pogodbenih strank, saj se s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, pri čemer izjema za tak primer ni zakonsko predvidena (9. člen ZDR-1).
denarna kazen - število dnevnih zneskov denarne kazni - premoženjske in osebne okoliščine na strani storilca
V zvezi s pritožbenim očitkom o neupoštevanju premoženjskih okoliščin, sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da je v prvem odstavku 47. člena KZ-1 povsem jasno določeno, da se denarna kazen izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca in da je v drugem odstavku 47. člena KZ-1 določeno, da število dnevnih zneskov (od 10 do 360 oziroma do 1500) sodišče določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (člen 49 KZ-1), razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.
ZDR-1 člen 154, 200, 200/4.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.
denarno nadomestilo - davki in prispevki - odmor
Odmor med delovnim časom ni namenjen le malici, ampak tudi počitku delavca, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnica lahko odmor koristila na delovnem mestu. V obravnavanem primeru zaradi narave dela, ki ga je tožnica opravljala, odmor na delovnem mestu ni možen.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov. Iz sodne prakse VS RS dejansko izhaja, da je takšna odločitev preuranjena, poleg tega pa iz kogentnih predpisov izhaja, da je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.
umik tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - pravdni stroški po umiku tožbe - odločanje o pravdnih stroških - povrnitev stroškov postopka - vrstni red vračunanja - vtoževana terjatev
Obveznost plačila pravdnih stroškov po umiku tožbe je urejena v prvem odstavku 158. člena ZPP po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, je napačna. Drži, da je tožnica navajala, da tožbo umika zaradi toženčeve izpolnitve zahtevka. Vlogi ni priložila nobenih dokazil o plačilu vtoževane terjatve. Toženec, pozvan k izjavi o umiku tožbe, je zanikal navedbe o izpolnitvi zahtevka.
spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo - nevložitev tožbe - nadaljevanje zapuščinske obravnave - zakonito dedovanje - terjatev upnika v zapuščinskem postopku - prijava terjatve - pravica iz zapuščine
Zaradi spornih vprašanj, kaj spada v zapuščino, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi z darilno pogodbo, sta bila zapustnikov oče in sestra na podlagi 1. točke prvega odstavka 212. člena ZD napotena na pravdo zoper zapustnikovo mater, vendar tožbe nista vložila. Prvostopno sodišče je zato po četrtem odstavku 213. člena ZD pravilno nadaljevalo zapuščinski postopek in odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, glede na podatke, kot jih izkazuje zemljiška knjiga.
Ker so terjatve do zapuščine (oziroma zapustnika) predmet obligacijskega prava (dolgovi zapustnika niso pravice iz zapuščine), lahko upnik svojo terjatev uveljavlja le v pravdi zoper dediče. Izjema bi bila, če bi vsi dediči soglasno priznali terjatev, kar pa se v predmetnem primeru ni zgodilo.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-1, 206/1-3, 365, 365-3. ZNP-1 člen 57, 57/3.
prekinitev pravdnega postopka - dvom v procesno sposobnost stranke - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - kverulantstvo - nepravdni postopek - pravnomočno končan postopek - po uradni dolžnosti - pravica do sodnega varstva - pogoji za prekinitev postopka - predlog za uvedbo postopka - postavitev skrbnika za poseben primer - preuranjena odločitev - Center za socialno delo (CSD)
Glede na zakonsko dikcijo je po 3. točki prvega odstavka 206. člena ZPP mogoče postopek prekiniti (še)le, če (ko) je postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo že v teku.
Pravnomočna ustavitev nepravdnega postopka za odvzem poslovne sposobnosti ni ovira, da ne bi sodišče moglo kadarkoli ponovno sprožiti postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, če ugotovi, da (spet ali še vedno) obstojijo razlogi za to.
SPZ člen 9, 43. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-5, 339/2-8, 339/2-14.
pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine - sosporništvo na aktivni strani - stvarna legitimacija - kršitev metodološkega napotka - kršitev pravice do izjave - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - predpostavke za priposestvovanje - dobra vera - dokazovanje z indici - ureditev meje v upravnem postopku
Vsaka sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih (pravno relevantnih dejstvih), to je za sprejem odločitve relevantnem dejanskem stanju in pravnih normah. Kadar sodišče ugodi zahtevku, se mora argumentirano opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, s katerimi ta izpodbija razloge tožeče stranke, in obratno. Pri ugotavljanju in obrazložitvi dejanskega stanja mora sodišče slediti metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, torej presoditi vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in upoštevati uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov; izvedbo posameznih dokazov lahko zavrne, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne zadosti v celoti zgoraj povzetim načelom.
Na aktivni (tožniški) strani ne poznamo nujnega sosporništva. V primeru, če bi se izkazalo, kar zatrjuje toženec, da tožnica ni edina dedinja po pokojnem A. A. in da je sporna parcela skupna lastnina treh dedičev, to sicer ne bi vplivalo na procesno legitimacijo tožnice, pač pa na njeno stvarno legitimacijo – po materialnem pravu namreč solastnik ali skupni lastnik ne more zahtevati, da se ugotovi njegova izključna lastninska pravica na solastni ali skupnolastni stvari.
Pravnomočna ureditev meje v upravnem postopku ne ustvarja učinka pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), pač pa domnevo močnejše pravice, ki jo mora tisti, ki zatrjuje drugačno mejo od katastrske, utemeljiti z ustreznimi trditvami in dokazi.
Dobra vera je pravni pojem, ki bi ga morala sodba napolniti z ustreznimi dejanskimi okoliščinami; posestnik je dobroveren, če ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za zaključek o njegovi zmoti o lastništvu ni dovolj le ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva.
odškodninska odgovornost delavca - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok - objektivni rok
Odgovornost toženke ima drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja. Navedeno pomeni, da se toženka s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti. Bistvena je ugotovitev, da so bili zneski iz naslova blagajne vzajemne pomoči in potni stroški na škodo tožeče stranke, neupravičeno in po krivdi toženke izplačani njej in ostalim zaposlenim na njihove transakcijske račune. Zato pooblastilo in kršitev obveznosti iz pogodbe o opravljanju računovodskih storitev v škodo tožeče stranke niso v zvezi z razlogi odškodninske odgovornosti toženke in posledično za odločitev niso pomembni.
Spremembo tožbe proti volji toženca je treba preprečiti predvsem v primerih, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze. To za konkretni primer, ko tožnik s spremenjeno tožbo uveljavlja zgolj dodatno polje služnosti, ki ga potrebuje za uvoz in izvoz iz garaže, ne velja.
Z vidika ekonomičnosti je smotrno, da se razširjen zahtevek obravnava v predmetnem postopku, torej da se izkoristi (in zgolj v manjšem delu dopolni) zbrano procesno gradivo. S tem bo omogočena celovita in dokončna rešitev spora, kar je tudi skladno z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039750
ZKZ člen 1. ZPP člen 359.
zemljiška knjiga - kmetijsko zemljišče - izstavitev zemljiškoknjižne listine - pretežnostni kriterij - pogoji prodaje - razpolagalna sposobnost - sprememba lastništva nepremičnine - prepoved reformatio in peius
Sama izdaja zemljiškoknjižnega dovolila še ne pomeni spremembe lastništva na nepremičninah. Zemljiškoknjižno dovolilo šele daje možnost, da bo lahko kupec (tožnik) poskusil z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ali bo pri tem uspešen ali ne, pa ne more biti vprašanje, ki bi vplivalo na odločitev sodišča, ko gre za uveljavljanje tožbenega zahtevka na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (na podlagi veljavne prodajne pogodbe). Če kupec (tožnik) pri vpisu lastninske pravice na nepremičninah ne bo uspešen, ker bo vpis zavrnjen, ker izdajatelj zemljiškoknjižnega dovolila ni lastnik nepremičnine, bo lahko na podlagi sodbe še vedno zahteval ustrezne nadomestke in vse sankcije, ki izvirajo iz neupravičene neizpolnitve pogodbene obveznosti.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju - duševna motnja - paranoidna shizofrenija
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zaradi svojega trenutnega duševnega stanja še ni sposoben podati zavestne in voljne odločitve o svojem zdravljenju in posledično v tem trenutku zdravljenja v milejših oblikah, med drugim na odprtem oddelku, še ni sposoben.
ZKP člen 26, 26/1, 28, 28/1, 28/2, 28/3. KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2.
krajevna in stvarna pristojnost - posebna pravila - objava na spletni strani - objava v tisku - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbami, da kraj, kjer je bil spis natisnjen, ne pomeni kraja, kjer se nahaja tiskalnik zasebnega tožilca oziroma kjer si je zasebni tožilec natisnil sporni članek, na podlagi tega pa zasebno tožbo vložil pri Okrožnem sodišču v Mariboru kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču, ker dejanje ni bilo storjeno s tiskom, temveč z objavo na spletu in zato že pojmovno ne pride v poštev razlaga po kraju "fizičnega tiska", temveč je upoštevaje določbi tretjega in prvega odstavka 28. člena ZKP šteti kot kraj, kjer je bil spis natisnjen (vnesen na splet) kraj, kjer je izdajatelj objavil sporni članek na spletu, to pa je kraj sedeža izdajatelja.
razpravno načelo - ugotavljanje dejstev - zloraba pravice do sodnega varstva - motenje posesti
Sodišče praviloma samo ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Tožnik ni izrabil pravice do sodnega varstva, ker je bila varovana dobrina (posest) okrnjena.