OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00061455
OZ člen 508, 508/1, 508/2, 512. SPZ člen 66, 66/3.
tožba na razveljavitev prodajne pogodbe - razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja solastne nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - zakonita predkupna pravica solastnika - ponudba predkupnemu upravičencu - obvestilo predkupnemu upravičencu - uveljavljanje predkupne pravice solastnika - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - iztek roka - položitev kupnine - kršitev predkupne pravice - trenutek kršitve predkupne pravice - sklenitev prodajne pogodbe - vknjižba v zemljiško knjigo - prehod lastninske pravice
Tožnik meni, da je bila njegova predkupna pravica kršena zato, ker sta toženki prodajno pogodbo sklenili pred potekom roka, ki ga ima predkupni upravičenec na voljo za uveljavljanje predkupne pravice. Takšno materialnopravno naziranje je zmotno. Če lastnik stvari samo sklene pogodbo s tretjim, še ne ustvari položaja kršitve. Lastnik si lahko še zmeraj premisli in namesto, da bi izpolnil sklenjeno prodajno pogodbo s tretjim, ravna v skladu z obveznostjo iz predkupne pravice. To jasno izhaja že iz same določbe prvega odstavka 512. člena OZ, ki določa, da lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija le v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Ker je prva toženka prenesla lastninsko pravico na drugo toženko šele po poteku 30 - dnevnega roka za uveljavljanje predkupne pravice, ni prišlo do kršitve predkupnega upravičenja tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je tožnik imel do poteka roka za uveljavitev predkupne pravice tudi objektivno možnost, da bi predkupno upravičenje izkoristil.
V obravnavanem primeru bi tožnik kot imetnik zakonite predkupne pravice v zasebno korist (ki je nastala samodejno z nastankom položaja solastnine v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ) svojo predkupno pravico lahko učinkovito uveljavil, če bi v roku 30 dni opravil dve dejanji: - predkupnega zavezanca na zanesljiv način obvestil, da uveljavlja predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena OZ) in hkrati predkupnemu zavezancu plačal kupnino ali jo položil pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ). Plačilo kupnine je predpostavka (pogoj) za začetek učinkovanja izjave predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice. Zato pogodba o prodaji ni sklenjena že, ko predkupni zavezanec prejme izjavo predkupnega upravičenca o uveljavitvi predkupne pravice, temveč šele, ko predkupni upravičenec plača celotno kupnino. V obravnavanem postopku ni sporno, da tožnik v roku kupnine ni plačal niti je ni položil pri sodišču. Tožnik je sicer navajal, da ni vedel, ali naj kupnino plača nepremičninskemu posredniku (ker ni vedel, ali še ima veljavno pooblastilo za zastopanje) ali prvi toženki, vendar pa to ni odločilno, saj bi tožnik v takšnem primeru kupnino moral položiti pri sodišču. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil (sprašuje se le, ali bi bilo varno plačilo prodajalki, ker bi ta lahko postala insolventna).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
Neprilagojeno mesto na smučišču v sklopu ureditve vstopa na vlečnico ... s proge ... (okoli hiške) ni bilo ustrezno označeno in zavarovano z vsemi potrebnimi opozorilnimi znaki, kot tudi ne pogosteje nadzorovano s strani nadzornikov in da bi zavarovanec tožene stranke ob zavedanju, da gre za neprilagojeno mesto, moral in mogel poskrbeti tudi za dodatne ukrepe, npr. dodatne trakove, mreže, znake, vse s ciljem preventivnega ravnanja in zagotavljanje reda in varnosti na smučišču. Ugotovljene opustitve pomenijo protipravno ravnanje upravljavca smučišča in njegovo malomarnost in je tako podana njegova krivdna odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041306
ZVPot člen 22. OZ člen 105.
prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - prekoračitev negativnega stanja - sklenitev pogodbe - splošni pogoji poslovanja - pogodbeni pogoj - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pojasnjevalna dolžnost - varstvo potrošnikov - odpoved pogodbe - primeren rok za izpolnitev - opomin - vročitev
Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - obstoj izvršilnega naslova - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o ugovorno zatrjevanih odločilnih dejstvih, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov za dovolitev izvršbe tudi na drugi polovici nepremičnin in bi sodišče lahko dovolilo izvršbo samo na eni polovici nepremičnin. Dolžnik je v ugovoru tudi navedel, da je upnik v nasprotju z izvršilnim naslovi, predlagal dovolitev izvršbe na celoti nepremičnin sodišče pa je predlogu neobrazloženo in nezakonito sledilo. V potrditev ugovornih navedb je tudi predložil dokaze.
ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
vabilo na obravnavo - opozorilo stranki - pooblaščenec - osebno vročanje - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - zahteva stranke za izvedbo naroka - udeležba na obravnavi - odsotnost stranke na naroku - zavlačevanje postopka - prošnja za preložitev naroka - pospešitev postopka - načelo proste presoje dokazov
Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči.
Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.
Višina sorazmernega dela vdovske pokojnine je odvisna od višine v pokojninsko osnovo vštevnih plač ter pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe, zato ni mogoče uspešno zatrjevati, da je priznana pokojnina prenizka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039758
ZPP člen 18, 18/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 299, 299/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 27. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 6, 6/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - priznanje lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnina v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe - Uredba Sveta (ES) 1346/2000 - razlaga uredbe - civilna zadeva
Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.
Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe
osebni stečaj - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - začetek prodaje - izločitvena pravica in prijava - rok za prijavo izločitvene pravice - zamuda roka za prijavo izločitvene pravice
Stališče pritožnice, da prijavljena izločitvena pravica v vsakem primeru predstavlja oviro za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, na katerega se ta prijava nanaša, ne drži. Ovira za prodajo je pravočasno prijavljena izločitvena pravica, torej prijavljena v trimesečnem roku za prijavo izločitvene pravice. Ker upnica izločitvene pravice na predmetu prodaje v tem roku ni prijavila, prav tako pa niti ni trdila, da je izločitveno pravico pridobila šele po poteku tega roka, se neupravičeno upira prodaji dolžnikovega premoženja. Nobena zakonska ovira za prodajo namreč ne obstaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00040589
ZPP člen 2, 2/1. ZOFVI člen 34, 73, 73/1, 75, 75/1, 75/2, 75/2-5, 75/3. OZ člen 13, 51, 51/4, 56, 56/3. Pravilnik o razčlenjevanju in merjenju prihodkov in odhodkov pravnih oseb javnega prava (2003) člen 6, 6/4. Pravilnik o sestavljanju letnih poročil za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava (2002) člen 43. ZVrt člen 28, 28/5.
Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ)
Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavka 75. člena ZOFVI). Določitev namena porabe sredstev, ki jih koncedent zagotavlja koncesionarju, je torej prav tako predmet pogodbenega urejanja.
zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - verjetnost obstoja subjektivne nevarnosti - nastanek neznatne škode - davčni inšpekcijski nadzor - izogibanje davčnim obveznostim - prenos poslovanja družbe - novoustanovljena družba
Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer mora tožeča stranka stopnjo verjetnosti izkazati obstoj terjatve in še enega od nadaljnjih dveh pogojev, t.j. verjetnost subjektivne nevarnosti razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve v izvršbi ogrožena, ali pa verjetnost nastanka neznatne škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z izdano začasno odredbo.
Tožnica je z navedbami izkazala za verjetno, da je toženec s svojimi poslovnimi potezami iz razloga izogibanja davčni obveznosti pripeljal družbo C. do stopnje, da ta predstavlja le še pravnoorganizacijsko lupino brez dejanske vrednosti, celotno poslovanje, dejavnost in vse zaposlene pa je po nastanku davčne obveznosti in izdaji zapisnika o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora prenesel na novoustanovljeno družbo. Navedeno ravnanje verjetno izkazuje aktivnost tožene stranke v smeri onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Iz preteklih ravnanj toženca, ki časovno sovpadajo z nastankom obveznosti do tožeče stranke, pa izhaja verjetnost, da bo toženec tudi glede na vložitev predmetne tožbe ravnal na isti način in razpolagal s svojim premoženjem tako, da bo tožeči stranki preprečena uspešna izterjava obveznosti.
Sodišče prve stopnje je razumelo, da je potrebno ugotoviti ali je nasprotovanje reviziji, v posledici katere se je štelo, da je ta umaknjena, tisto protipravno ravnanje, ki je povzročilo sedaj vtoževano škodo, ker je tožeči stranki s tem onemogočeno, da bi se ugotovila utemeljenost tožbenega zahtevka glede ničnosti Pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007 in utemeljenost povračilnega zahtevka v višini 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poplačilo po sodbi pa bi prejela na podlagi sodne poravnave A. d.o.o. - v stečaju oziroma sedaj tožeča stranka.
Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da upravitelj na podlagi 102. člena ZFPPIPP odškodninsko odgovarja le upnikom stečajnega postopka in da bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke in da je upnik iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, temeljijo na pritožbenih novotah, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).
Zmotno je pričakovanje pritožbe, da bo sodišče prve stopnje ob izostanku kakršnekoli trditve o tem, da je tožeča stranka izločitveni upnik prvotožene stranke oziroma, da je med njima sklenjena vzajemno neizpolnjena pogodba, ugotavljalo obstoj teh dejstev. Predvsem pa jih ne sme, saj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.
poškodba - poškodba zapestja - dva škodna dogodka - invalidnost - odškodnina - prepozne navedbe - nova poškodba
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sam tožnik do druge pripravljalne vloge nikoli ni omenjal, da bi prišlo do dveh škodnih dogodkov, ampak je šlo za en škodni dogodek, pri katerem pa je potem v posledici pooperativnega zapleta dne 25. 11. 2015, in sicer zaradi zloma ploščice na radialni strani bila potrebna ponovna operacija. S tem pa dogodka z dne 25. 11. 2015 ni mogoče označiti kot nov škodni dogodek.
umik pritožbe - čas vložitve umika pritožbe - sodna taksa za umik pritožbe - vrnitev dela plačane sodne takse
Ker je do umika pritožbe prišlo pred izdajo odločbe o vloženi pritožbi, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 334. člena ZPP umik pritožbe vzelo na znanje.
spor majhne vrednosti - sklenitev naročniškega razmerja - neupravičeno zastopanje - odobritev pravnega posla - naknadna odobritev s konkludentim ravnanjem - izjava volje - dejanska uporaba storitev - plačilo računa - objektivna merila
Za presojo učinkov ravnanja so namreč odločilna objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju tista stranka, ki je ravnanje izvedla. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe je neupravičeno zastopana tožena stranka torej izjavila s tem, da je vsak mesec znova sprejela izpolnitev druge pogodbene stranke, tj. tožeče stranke. Prav tako s tem, da je plačala določen znesek, pri čemer - kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče - v tem postopku ob nespornem dejstvu plačila ni navajala, da naj bi s tem plačala tuj dolg.
Odločitev sodišča prve stopnje se ne nanaša na vprašanje, ali so stroški iz predračuna stroškov všteti v nadomestilo upravitelja. Ker ima glede na vsebino izpodbijanega sklepa procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep o spremembi predračuna stroškov stečajnega postopka zgolj stranka glavnega postopka, je višje sodišče upraviteljevo pritožbo zavrglo.
Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, tako da bi se eventualno prikrajšanje lahko ugotavljalo šele po koncu referenčnega obdobja, ki traja eno leto. V tožbi je tožnik opredelil prikrajšanje pri nadurah za posamezni mesec, toženka pa navedb o daljšem referenčnem obdobju ni podala pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke, da je bilo tožniku nadurno delo že plačano s preplačilom iz naslova dnevnic in iz naslova letnega dopusta, saj izvedeni dokazi dogovora niso potrdili.