izvršilni stroški - neutemeljenost stroškov - vrednost spornega predmeta - načelo uspeha v izvršilnem postopku
Pritrditi je pritožbi, da je pri priznanju stroškov dolžniku kot pomožni kriterij potrebno upoštevati tudi določbo 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj določba 38. člena ZIZ ne izključuje uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi ni neskladna z njim, temveč dodatno regulira posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom je tako mogoče zaključiti, v kolikšen obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045080
ZKP člen 149.a. ZDD-1 člen 30, 32, 32/1, 32/1-2, 50, 50/1, 50/1-14.. ZP-1 člen 136, 136/1, 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/5, 168.
ustavitev postopka o prekršku - detektivska dejavnost - osebna zaznava - tajno opazovanje - tajno sledenje - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče je stališča, da osebna zaznava vključuje tajno opazovanje, ne pa tudi tajnega sledenja. Takšno stališče utemeljuje jezikovna razlaga določbe 149.a člena ZKP, ki loči tajno opazovanje in sledenje. Mnenje, da osebna zaznava po ZDD-1 vključuje tajno sledenje, je povsem izključeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 2003 o razveljavitvi prvega, drugega in tretjega odstavka 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju (ZPol)) o tajnih policijskih ukrepih, iz katere izhaja, da se tajno opazovanje izvaja z enega mesta (statično), tajno sledenje pa se izvaja dinamično. Sklepno, glede na to, da se tajno opazovanje (statična zaznava) razlikuje od tajnega slednja (dinamična zaznava), ZDD-1 pa ne govori o sledenju, ampak o osebni zaznavi, je pritožbeno sodišče stališča, da ZDD-1 dovoljuje le tajno opazovanje (statična zaznava), ne pa tudi tajnega sledenja (dinamična zaznava).
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".
ZGD-1 člen 332, 332/3, 353, 356. ZSReg člen 17, 17/1, 32, 32/4, 33, 33/2, 35, 35/4.
pravni interes delničarja za pritožbo - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala - odobreni kapital - vpis v sodni register - prekinitev postopka vpisa v sodni register
Za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za prekinitev postopka ne zadošča le sklicevanje na tožbo, o kateri bo odločilo pravdno (ne pa registrsko) sodišče. Prav tako pa bi pritožnik moral izkazati, da bi mu odločitev o predhodnem vprašanju odprla možnost, da v nadaljevanem postopku uveljavlja kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Nadalje je pritožnik zatrjeval, da je vložil tožbo zaradi izpodbijanja skupščinskega sklepa. Če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Le ničen sklep nima nobenih pravnih učinkov (394. člen ZGD-1). Zato je za prekinitev registrskega postopka lahko relevantna neveljavnost sklepa le iz ničnostnih razlogov.
Po oceni pritožbenega sodišča izplačila brez soglasja sodišča lahko v določenih okoliščinah predstavljajo le neznatno kršitev dolžnosti upravitelja, vendar se sodišče prve stopnje pred presojo, da ne gre za hujše kršitve dolžnosti, ni v zadostni meri opredelilo do teh kršitev v luči dejstva, da stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov postopka. Ker je stečajna upraviteljica jasna pri svojem stališču, da to pomeni sorazmerno plačilo le za določeno vrsto občasnih stroškov postopka, je s tem stališčem nujno povezan tudi strožji nadzor načina izplačevanja ostalih stroškov, za katere je zagotovljeno izplačilo v celoti. Razumljivo je tudi pričakovanje upnikov prej navedenih občasnih stroškov, da jim bo sodišče zagotovilo, da stečajna upraviteljica z nobenim izplačilom brez soglasja sodišča ali mimo predračuna stroškov ne ogrozi višine poplačila njihovih terjatev. Že s posamezno kršitvijo pravil pri izplačevanju tistih stroškov, ki jih je upraviteljica plačala 100%, se namreč lahko pri upnikih, ki ne bodo prejeli 100% plačila stroškov, poruši zaupanje v delo stečajne upraviteljice, s tem pa nastane tudi konflikt, za odpravo katerega je predvidena možnost zamenjave upravitelja, če je to nujno za rešitev konflikta in če je po drugi strani glede na predviden potek postopka to še smotrno.
Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.
pravočasnost pritožbe - podpis pritožbe - vloga po telefaksu
V priponki je bila skenirana pritožba upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in da bo o zahtevku ter stroških odločeno v pravdnem postopku. Na skenirani pritožbi je štampiljka upnika in podpis zakonitega zastopnika, kar je bistveno. Gre za primerljivo situacijo, kot če bi upnik po faksu poslal podpisano pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre za drugačno situacijo kot če stranka vloži pritožbo po elektronski pošti brez podpisa, to je brez skeniranega podpisa v priponki.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
plačilo razlike plače - civilna oseba - aktivna vojaška služba
Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00042824
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270.. ZPIZ-2 člen 413.
začasna odredba - dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve
Pritožba (kot že predhodno v ugovoru ne) niti ne izpodbija ugotovitev sodišča glede verjetnosti terjatve. Zato pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti le na kratko izraža strinjanje s pravilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je bistveno, da je bil tožnik, zaposlen na delovnem mestu "dimnikar", v času od 15. 3. 2004 do 4. 7. 2004 ter nato od 1. 9. 2004 do 29. 2. 2012 že vključen v poklicno zavarovanje in je prva toženka zanj za to obdobje že plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, nakar je s tem prenehala. Zato je ključna podlaga za odločitev v tem sporu prehodna določba 413. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se je glede tega pravilno sklicevalo na stališča iz zadeve VIII Ips 2/2019.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.
ZOZP člen 15, 17, 34, 36. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3. OZ člen 149, 153.
pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.
Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00041089
OZ člen 255, 256, 257, 258, 259, 260. ZFPPIPP člen 270, 270/2. ZPP člen 3, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - prilagoditev tožbenega zahtevka - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - oškodovanje upnika - hipoteke - zmanjšanje dolžnikovega premoženja - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
ZFPPIPP v drugem odstavku 270. člena določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo mora sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Gre za tako dejstvo, ki vpliva na pravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje in na njegovo presojo, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena oziroma 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo upoštevati, tudi če se nobena od strank nanj ni sklicevala, ter tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno spremeni.
Dejstvo vknjiženosti hipotek na predmetnih nepremičninah v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno. Pri oškodovanju upnika in vzročni zvezi se namreč upošteva premoženje, s katerim dolžnik jamči za izpolnitev svojih obveznosti in se ne zahteva, da je konkretno (dejansko) sposobno za poplačilo upnikove terjatve. Prav tako OZ v drugem odstavku 255. člena določa domnevo, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov že, če zaradi njega dolžnik nima zadosti sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, in ne šele, če dolžnik zaradi njega nima dovolj izvršljivih, unovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve. Pomembno je torej, ali dolžnik opisana sredstva sploh ima. Če sredstev za izpolnitev nima, se nadalje presoja, ali je temu tako zaradi njegovih pravnih razpolaganj. Čim dolžnik za prenos sredstev ni pridobil ustrezne (ekvivalentne) nasprotne dajatve, nastopi zmanjšanje njegovih sredstev zaradi takšnega razpolaganja.
zaznamba sklepa o izvršbi na poslovni delež družbenika v sodnem registru - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku
Z odločanjem je dalo sodišče prve stopnje udeležencu več pravic, kot naj bi jih sam iskal. Pritožbene navedbe pomenijo, da udeleženec ne vztraja več pri osrednji trditvi, da subjekt vpisa nima istega lastnika kot dolžnik.
Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ugotovitve davčnega organa - prispevki za socialno varnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.
ZDR-1 člen 148, 148/7, 200, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. ZDR člen 147, 147/7.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
poklicno zavarovanje - nečista denarna terjatev - sodno varstvo - nadurno delo - voznik tovornega vozila - neenakomerno razporejen delovni čas
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.