Dobro je, da se ustaljena sodna praksa postopoma spreminja in dopolnjuje glede na dolgoročno spreminjanje pravnega sistema, pravnega vrednotenja in družbe, ki ji je pravo namenjeno. Vendar stranka zaradi teh sprememb ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva. Pravica do dostopa do sodišča pomeni tudi pravico, da sodišče vsebinsko odloči o spornih pravicah in obveznostih. Ta je okrnjena, če tožnik oblikuje tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, zaradi naknadne spremembe stališča pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi mu bila dana možnost, da ga prilagodi spremenjenemu stališču.
Osebno poznanstvo sodnikov z odvetnikom, ki je bil ta prej sodnik ali predsednik pristojnega sodišča, ni razlog za prenos pristojnosti. Prav tako ne dolgotrajnost postopka.
Določba prvega odstavka 14. člena ZDru-1 vsakemu članu društva daje pravico izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnih aktom. Ta pravica članov društva ni omejena le na izpodbijanje odločitev, s katerimi je bilo poseženo v njihovo osebno korist, pač pa imajo možnost, da s takšno tožbo uveljavljajo zakonitost delovanja društva in njegovo delovanje skladno z notranjimi pravili društva. Člani društva so torej aktivno stvarno legitimirani tudi za izpodbijanje sklepov, ki ne vplivajo neposredno na njihov pravni položaj. Takšna ureditev, ki članom društva omogoča varstvo objektivne zakonitosti odločitev organov društva, tudi če te ne posegajo v njihov pravni položaj, je prestala ustavnosodno presojo in ji sledi tudi praksa tega sodišča.
Določba 159. člena OZ se po klasičnem razumevanju instituta de deiectis et effusis nanaša na škodne primere, ko je šlo za izlivanje odpadnih voda iz stavb. Glede na zgodovinski razvoj in osnovni namen te norme je potrebno pri njeni interpretaciji upoštevati tehnični razvoj in posledične spremembe pri redni rabi stavb in stanovanj. V običajno in redno rabo stavb in stanovanj namreč spada tudi raba vodovodne napeljave in na njih priključenih naprav, ki pri svojem delovanju uporabljajo vodo, ki do njih doteka po vodovodni napeljavi. Če pri uporabi vodovodne napeljave in na njih priključenih naprav pride do izliva vode, ki povzroči škodo zunaj stavbe ali na drugih delih zgradbe, gre za primere, ki povsem ustrezajo posebnemu primeru neposlovne odškodninske odgovornosti iz 159. člena OZ. Odločitev o odškodninski odgovornosti toženke je torej v konkretnem primeru potrebno presojati prav na tej pravni podlagi. Uporaba splošnih določb o krivdni ali objektivni odškodninski odgovornosti iz navedenih razlogov ne pride v poštev.
Za škodo po 159. členu OZ je odgovoren imetnik stavbe oziroma prostora ne glede na krivdo. Gre torej za posebno obliko neposlovne objektivne odškodninske odgovornosti, pri kateri je nepomembno, ali je škoda posledica ravnanja imetnika stavbe oziroma prostora. Za imetnika stvari načeloma šteje njegov lastnik. Imetnik stavbe oziroma prostora se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda posledica dogodka ali dejanja tretjega, ki je izven njegove sfere, in katerega škodljivih posledic ni mogel obvladati (smiselna uporaba 153. člena OZ). Že na tem mestu revizijsko sodišče opozarja, da uporaba stanovanja s strani najemnika načeloma ne spada v imetnikovo zunanjo sfero, pač pa gre za njuno notranje razmerje, zato takšna oseba, če je prispevala k nastanku škode, po določbi četrtega odstavka 153. člena OZ za povzročeno škodo odgovarja solidarno z imetnikom stvari, njuno notranje razmerje pa se presoja po določbah 188. člena OZ. Uporaba določbe 152. člena OZ je, ko gre za osebo iz razmerja v sferi imetnika stvari, torej načeloma izključena.
V konkretnem primeru gre za kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je okrajno sodišče odločilo o gospodarskem sporu, po določbi 32. člena ZPP pa je za sojenje v teh sporih pristojno okrožno sodišče. Res je, da pazi sodišče ves čas med postopkom na svojo stvarno pristojnost po uradni dolžnosti ter da pomeni tovrstna kršitev absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pa spada ta med lažje absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožbeno sodišče namreč nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da se stranka tudi v pritožbi ne bo mogla nanjo uspešno sklicevati, če na to ni pravočasno (takoj, ko je mogoče) opozorila že med postopkom na prvi stopnji.