Določba o obveznosti razpisati narok se nanaša samo na predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so dopustni. Prepozne in nedovoljene predloge predsednik senata zavrže brez naroka.
Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
Pacientove pravice, ki jih izpostavlja pritožba (pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, …), izhajajo iz Ustave RS (51. člen). V določenih primerih je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo njegovih drugih pravic zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. To je zaradi posebnega ustavnega varstva huje prizadetih oseb država tudi dolžna storiti. Omejitve pacientovih pravic iz navedenega razloga v več določbah uveljavlja tudi ZPacP, ki torej uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic veže na njegovo sposobnost odločanja o sebi.
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.
Resda z vidika 22. člena URS ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Po presoji višjega sodišča pa je znotraj ocene, koliko dokazov bo sodišče izvedlo, treba upoštevati tudi položaj posameznih udeležencev postopka. Nasprotna udeleženka v postopku ne prereka trditev o svoji duševni bolezni; je torej pripadnica ranljive družbene skupine. Sodišče prve stopnje mora zato, poleg tega, da po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, toliko bolj pozorno skrbeti tudi, da so ji kot udeleženki postopka spoštovanje njene temeljne pravice, kamor sodi tudi pravica do enakega varstva pravic v postopku. Položaj, ko sodišče sledi le strokovnemu mnenju in listinam CSD, ki je hkrati predlagatelj postopka, ne izvede pa nobenega od dokaznih predlogov nasprotne udeleženke in ji v postopku ne omogoči biti slišana, ustvarja izrazito neravnotežje v obravnavi udeležencev postopka, ki je ustavno nesprejemljivo.
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.