Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore.
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
V primerih dejanske etažne lastnine je za urejanje razmerij med solastniki, kot tudi med njimi in tretjimi osebami, ključno dejansko (in ne zemljiškoknjižno) stanje. Posameznega solastnika se šteje za lastnika določenega posameznega dela, čeprav je v zemljiški knjigi vpisan le njegov (v naravi nedoločen) solastniški delež na parceli. Čeprav ne stavba ne njeni posamezni deli v zemljiško knjigo niso vpisani, se torej šteje, da ti obstajajo (in so lahko predmet pravnega prometa).
Jasen in realiziran (na v zven razviden) pisen dogovor o ustanovitvi skupnega dela v takšnem primeru, v razmerju med "etažnimi lastniki", ki ga sklenejo, lahko zadošča za "dejansko" ustanovitev (posebnega) skupnega dela stavbe.
pravna narava pogodbenega določila posamezni skupni del - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljivosti sodbe - nejasnost razlogov - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - postopek vzpostavitve etažne lastnine - odtujitev stvari o kateri teče pravda - aktivna legitimacija - pasivna legitimacija
Vrhovno sodišče glede na posebnosti tovrstne kontrahirne dolžnosti na zastavljeno vprašanje odgovarja le v obsegu, ki se tiče najemnih pogodb, ki so jih bili lastniki stanovanj dolžni skleniti po določbi 147. člena SZ: Nedenarna terjatev, katere predmet je sklenitev najemne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice po SZ, preneha, če ta brez utemljenega razloga zavrne izvensodno ponudbo lastnika za njeno sklenitev.
Pripadnost terjatev rezervnega sklada skupnosti etažnih lastnikov utemeljuje sklep, da je zavezanec za njihovo plačilo etažni lastnik, ne pa imetnik služnosti, in to ne glede na to, ali gre za financiranje vzdrževalnih del ali izboljšav.
To ne pomeni, da se pravdni stranki o tem, kdo je zavezanec za plačilo stroškov rezervnega sklada, v njunem relativnem razmerju ne bi mogli dogovoriti drugače, kot je urejeno v zakonu. Ponuja pa odgovor, katera pravila je treba uporabiti za presojo medsebojnih pravic in obveznosti strank spornega pravnega razmerja glede vprašanja, ki ga ti s konkretnim pravilom nista uredili.
Samo dejstvo, da Dogovor ne vsebuje drugih sestavin, ki jih je za najemno pogodbo predvideval 41. člen tedaj veljavnega SZ, po prepričanju Vrhovnega sodišča na njeno veljavnost ne vpliva. Nesporno je namreč, da se je pisno sklenjen Dogovor več kot 10 let izvrševal. Sodna praksa pa se je že postavila na stališče, da je (kljub določbi SZ o obveznem pisnem sklepanju najemnih pogodb) veljavna tudi ustno sklenjena najemna pogodba, če je ta realizirana in se izvršuje. Tako je jasno, da se za veljavno sklenjeno mora šteti tudi pogodba, ki sicer ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, a je sklenjena v pisni obliki in realizirana.