Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da je bilo po določbi 50. člena ZSR mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve, da pa je po preteku tega roka nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico oziroma je uživala stanovanjsko varstvo, enako tistemu, ki ga je užival imetnik stanovanjske pravice.
Zaključilo torej je, da so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe na strani tožencev. Tega ni z ničemer obrazložilo. Zagotavljanje uvida v razloge za odločitev sodišča predstavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče objektivno preizkusiti.
Določba 159. člena OZ se po klasičnem razumevanju instituta de deiectis et effusis nanaša na škodne primere, ko je šlo za izlivanje odpadnih voda iz stavb. Glede na zgodovinski razvoj in osnovni namen te norme je potrebno pri njeni interpretaciji upoštevati tehnični razvoj in posledične spremembe pri redni rabi stavb in stanovanj. V običajno in redno rabo stavb in stanovanj namreč spada tudi raba vodovodne napeljave in na njih priključenih naprav, ki pri svojem delovanju uporabljajo vodo, ki do njih doteka po vodovodni napeljavi. Če pri uporabi vodovodne napeljave in na njih priključenih naprav pride do izliva vode, ki povzroči škodo zunaj stavbe ali na drugih delih zgradbe, gre za primere, ki povsem ustrezajo posebnemu primeru neposlovne odškodninske odgovornosti iz 159. člena OZ. Odločitev o odškodninski odgovornosti toženke je torej v konkretnem primeru potrebno presojati prav na tej pravni podlagi. Uporaba splošnih določb o krivdni ali objektivni odškodninski odgovornosti iz navedenih razlogov ne pride v poštev.
Za škodo po 159. členu OZ je odgovoren imetnik stavbe oziroma prostora ne glede na krivdo. Gre torej za posebno obliko neposlovne objektivne odškodninske odgovornosti, pri kateri je nepomembno, ali je škoda posledica ravnanja imetnika stavbe oziroma prostora. Za imetnika stvari načeloma šteje njegov lastnik. Imetnik stavbe oziroma prostora se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda posledica dogodka ali dejanja tretjega, ki je izven njegove sfere, in katerega škodljivih posledic ni mogel obvladati (smiselna uporaba 153. člena OZ). Že na tem mestu revizijsko sodišče opozarja, da uporaba stanovanja s strani najemnika načeloma ne spada v imetnikovo zunanjo sfero, pač pa gre za njuno notranje razmerje, zato takšna oseba, če je prispevala k nastanku škode, po določbi četrtega odstavka 153. člena OZ za povzročeno škodo odgovarja solidarno z imetnikom stvari, njuno notranje razmerje pa se presoja po določbah 188. člena OZ. Uporaba določbe 152. člena OZ je, ko gre za osebo iz razmerja v sferi imetnika stvari, torej načeloma izključena.
Kotlovnica je bila urejena v dosedanji skupni kolesarnici, kar pomeni spremembo rabe skupnih delov, za kar zakon izrecno zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. Izvedba posla, ki presega okvir rednega upravljanja brez ustreznega soglasja solastnikov je mogoča samo ob pogojih iz tretjega odstavka 29. člena SZ-1, to je s kritjem stroškov zgolj tistih etažnih lastnikov, ki so se s takim poslom (izboljšavo) strinjali ob nadaljnjem pogoju, da s tem ni ovirano izvrševanje lastninske pravice drugih etažnih lastnikov in ni ogrožena požarna varnost
Lastnik lahko pravno veljavno prenaša lastninsko pravico v celoti, ali pa le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravno veljavnem prenosu na drug pravni subjekt. Takšno pojmovanje lastninske pravice torej ne izključuje situacij, ko pravno veljavno oziroma formalno lastninska pravica ni dobila novega titularja, so bile pa nanj dejansko in vsebinsko prenesena upravičenja, ki so značilna za imetnike lastninske pravice in s tem nujno tudi dolžnosti, ki izhajajo iz tako pridobljenega (obligacijsko) pravnega statusa. Lastniku lahko torej v primerih, kakršen je tudi sporni, ostane le gola pravica (nuda proprietas). To pa pomeni, da se je MO lahko pravno veljavno odrekla oziroma prenesla najprej na stanovanjski sklad nato pa še na toženo stranko (tudi) nekatera omenjena upravičenja, ki se nanašajo na uresničevanje lastninske pravice (med drugim tudi tista, ki so značilna za najemodajalce iz stanovanjskih najemnih razmerij); zaradi neizvedenega prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi ji je ostala le „gola“ lastninska pravica, navedena upravičenja pa so bila prenesena na druge subjekte, na katere je hotela prenesti tudi lastninsko pravico, pa ta zaradi neizvedenega vpisa v zemljiški knjigi ni bila pravno veljavno pridobljena na ime novih lastnikov.
Terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika, saj se v bistvenem razlikujeta. Presoja sodišč, da terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, je pravilna.
Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je kršilo določbo 286. člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost
in pravilnost izpodbijane sodbe. Ne drži namreč ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala dejanske podlage ugovora zastaranja.
Upoštevaje prvi in tretji odstavek 22. člena ZVKSES ter določbo 29. člena ZVKSES je za odkrivanje in uveljavljanje stvarnih napak na skupnih prostorih stavbe zadolžen upravnik. Za stvarne napake pa po določbah 20. in 23. člena ZVKSES
(kakor tudi po določbah 458. člena OZ) odgovarja prodajalec. Že to zadostuje za
zaključek, da je med toženkinim položajem prodajalke in položajem upravnice ob prevzemu skupnih delov večstanovanjske stavbe podana nedopustna kolizija interesov. Upravnik v razmerju do prodajalca (investitorja) deluje za račun končnih kupcev stanovanj, torej za pravne subjekte z nasprotnimi interesi od prodajalčevih. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da je prodajalkino imenovanje same sebe za upravnico in zlasti naknadna izvedba prevzema skupnih prostorov v nasprotju z namenom določbe 22. člena ZVKSES, pa tudi s samim namenom ZVKSES.