Tožeča stranka je z nasprotno tožbo uspela v celoti, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale tudi po nasprotni tožbi. Ker pa je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, tako za vložitev tožbe kot vložitev odgovora na nasprotno tožbo, je tožena stranka dolžna plačati priznane pravdne stroške na račun Delovnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006811
ZKP člen 370, 370/1-3. KZ-1 člen 186, 186/1.
bistvena kršitev določb ZKP – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obtožencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja in tudi krivda zanj, navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženčev zagovornik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti bolj prepričljivi od tistih v izpodbijani sodbi.
Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri trditvi, da je obtoženi zaseženo prepovedano substanco heroin hranil zase, vendar je sodišče prve stopnje takšen zagovor prepričljivo ovrglo v svoji obrazložitvi.
Obtožencu se očita, da je bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji ter da jo je zaradi tega obtoženi hranil. Nadaljnja prodaja pa nujno ne pomeni prodaje v manjših količinah od skupno zasežene zaradi česar bi obtoženi po prepričanju zagovornika potreboval pripomočke.
telesna okvara - invalidnina - vrnitev v prejšnje stanje - molk organa - pravočasnost tožbe
Tožnik je v predsodnem postopku zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, vložil pritožbo. Ker drugostopenjski organ v roku, v katerem mora skladno z ZUP odločiti o pritožbi (2 meseca), o pritožbi ni odločil, je tožnik zaradi molka drugostopnemu organu poslal urgenco in poziv, da o njegovi pritožbi odloči v roku 7 dni od dneva prejema poziva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil poziv preuranjen in da zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, da bi se štelo, da gre za molk organa. Vloga je bila na pošto oddana priporočeno dne 24. 4. 2014, to je na zadnji dan, ko bi moral drugostopenjski organ odločiti o pritožbi, vendar je pri tem bistveno, da je drugostopenjski organ navedeno zahtevo oziroma urgenco prejel 25. 4. 2014, kar je razvidno tudi iz dohodne štampiljke na zahtevi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Sedem dnevni rok za izdajo odločbe je začel teči že po izteku dvomesečnega roka, določenega za odločitev o pritožbi. To pa pomeni, da gre za molk organa, saj so izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1. Ker je bila tožba vložena pravočasno, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - prenehanje delovnega razmerja - brezposelna oseba
Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.
ZDR člen 6, 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/4. ZJU člen 1, 1/1, 15, 15/1. OZ člen 131. ZZ člen 48, 48/1, 50, 50/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO
VSL0073667
ZDR člen 137. ZZVZZ člen 84. ZPIZ-1 člen 93, 159.
pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasna nezmožnost za delo – odločba ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti – pravica do dela s krajšim delovnim časom – nadomestilo plače – delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka je v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe (pravovarstveni interes) ima samo tista stranka, ki bi ji v primeru utemeljene pritožbe, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Zato je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno (252. člen ZPP).
ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 88/6, 200, 200/3. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - vročanje odpovedi - odklonitev prevzema
ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka, ni zakonito, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti. Tožba, ki jo je tožnica na sodišče vložila dne 24. 7. 2014, je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in je zato pravočasna (200/2 čl. ZDR-1).
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
ZObr člen 88, 88/1, 98, 98a, 100a. ZSSLoV člen 38, 40, 56. ZDR člen 136, 136/2.
pripadnik Slovenske vojske - prerazporeditev - vojak - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - plača po dejanskem delu - razlika v plači
Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti.
Zahtevek za plačilo plače po dejansko opravljenem delu je lahko utemeljen le, če je javni uslužbenec razporejen na manj zahtevno delo, dejansko pa opravlja zahtevnejše in višje vrednoteno delo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tožena stranka je s spremembo sistemizacije in ukinitvijo tožnikove formacijske dolžnosti ter z razporeditvijo tožnika na drugo formacijsko dolžnost le drugače ovrednotila delo tožnika, ki je ves čas opravljal enako delo, zaradi navedenih sprememb pa je v času trajanja mandata po pogodbi o opravljanju dela v tujini prišlo do znižanja tožnikove plače. Sprememba formacije in določitev plače za posamezne formacijske dolžnosti ter opredelitev, v kakšnem nazivu se delo na določeni formacijski dolžnosti (glede na zahtevnost nalog) opravlja, je v izključni pristojnosti delodajalca, mora pa biti v skladu z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Presoja, ali je bila sprememba nujna in potrebna, pa ni v pristojnosti sodišča (niti v primeru, da bi bilo sodno varstvo zoper ukaze oz. odredbe o razporeditvi dopustno). Sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila po dejanskem delu.
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
Skladno s 335. členom ZPP mora vsaka pritožba med drugim obsegati tudi podpis pritožnika. Podpis pritožnika je bistvena sestavina pritožbe in je pritožba, ki podpisa nima, nepopolna. Ker je tožnica vložila pritožbo, ki ni bila lastnoročno podpisana, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot nepopolno (1. odstavek 343. člena ZPP).
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZPIZ-1 člen 34, 34/3.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Zmotno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da 6. člen ZPIZ-2A v predmetni zadevi ni uporabljiv. Ta določa 30-dnevni rok od uveljavitve novele ZPIZ-2A, v katerem je bilo ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev mogoče uspešno uveljavljati spremembo šifre zavarovanja zaradi plačevanja prispevkov od znižane osnove v prehodnem obdobju. Pravno praznino je za osebe, ki so bile zavarovane po 3. odstavku 34. člena ZPIZ-1 (kot tožnik), ob uporabi argumenta a cohaerentia, potrebno zapolniti tako, da se tudi za njih, enako kot za zavarovance po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, toliko bolj uporablja tudi 6. člen ZPIZ-2A. Ker je novela ZPIZ-2A pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 7. 5. 2013, se je 30-dnevni rok za vložitev zahteve iztekel 7. 6. 2013. Tožnik je zahtevo za spremembo šifre zavarovanja vložil šele 24. 6. 2013. S tem pa je zamudil 30 - dnevni rok za vložitev zahteve, zato je bila njegova zahteva zakonito zavržena (3. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).
Tožena stranka je torej v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi napake tožeče stranke, zaradi česar ni dobila od tretjega (svojega sopogodbenika) plačila za svoje delo. Gre za tako imenovano škodo zaradi zaupanja, katero lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke, kot za jamčevalni zahtevek za stvarne napake.
Tožnik je z odtujitvijo premičnih stvari (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo) iz skladišča tožene stranke (delodajalca) naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja,
zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S svojim ravnanjem je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je izkazan tudi prilastitveni namen, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v tujino. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Zaradi zmanjšanega obsega dela na proizvodnem programu, na katerem je delal tožnik (manipulativni delavec), je tožena stranka ukinila eno izmeno in prešla z dvoizmenskega na enoizmensko delo. Zaradi prehoda na enoizmensko delo je tožena stranka potrebovala le enega manipulativnega delavca, zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka upoštevala tudi določbe ZPIZ-1 in ZZRZI, ki v četrtem odstavku 40. člena določa, da o tem, ali delodajalec invalidu utemeljeno ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, v skladu s prvim in drugim odstavkom istega člena odloča Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.