izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - alkotest - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je bil določenega dne na delu pod vplivom alkohola. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in če nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici) nista bila prisotna, potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili.
V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. ZDR-1 ZVZD ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlitev drugega delavca
Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo en teden potem, ko je v poslovalnici, v katereri je bil zaposlen tožnik, iz razloga povečanega obsega dela zaposlila dodatno delavko na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik. Tožena stranka tako ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato je podana odpoved nezakonita.
ZPP člen 7, 212, 214, 451, 451/1, 452. OZ člen 190.
trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - stroški upravljanja - substanciranost ugovora - spor majhne vrednosti - pravočasnost trditev
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 214. člena ZPP, po katerem bi moralo zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Šele po tem, ko bi tožeča stranka dovolj konkretizirala svojo terjatev, bi breme konkretnega prerekanja trditev prevalila na toženo stranko.
protipravnost ravnanja - storitev ali opustitev - na splošno nedopustno ravnanje, ki ni prepovedano s pravno normo ali aktom upravnega organa - razpoka ob robniku pločnika - padec - zlom - stopalnice - nepravočasne navedbe o soprispevku tožnice
Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja.
ZAVAROVANJE TERJATEV -CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0022622
SPZ člen 2. ZIZ člen 270.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - dopustnost civilne delitve skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku - neznatna škoda - nekonkretiziranost trditev
Spor na plačilo denarnega zneska ne more biti stvarno pravne narave. V 2. členu SPZ so stvarne pravice taksativno naštete (lastninska pravica, zastavna pravica, služnost, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica), zato spor o plačilu denarnega zneska ni stvarnopravne narave.
obnova postopka - oddaja vloge preko faksa - prejemna teorija
Ker za presojo pravočasnosti vloge, poslane po telefaksu, velja prejemna in ne oddajna teorija, bi za utemeljenost zahteve za obnovo postopka ne zadoščala izkazanost dejstva, da je dolžnik poslal ugovor, temveč bi moral izkazati, da je COVL njegov ugovor tudi dejansko prejel, česar pa s predloženimi in izvedenimi dokazi ni uspel izkazati.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 238, 238/2, 244. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nezmožnost za delo - bolniški stalež - absolutna bistvena kršitev postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Imenovani zdravnik je z izpodbijano odločbo odločil, da je zavarovanka (v tem sporu stranska intervenientka) od 11. 1. 2014 do 11. 4. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Pred tem pa je imenovani zdravnik z odločbo že odločil, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo. Do tega, da obstajata za isto obdobje dve različni odločitvi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločba, s katero je bilo odločeno, da je zavarovanka od 11. 1. 2014 zmožna za delo, lahko vpliva na odločitev o začasni nezmožnosti za delo, potem ko bo ugotovljeno, ali in kdaj ter v kakšnem obsegu je postala pravnomočna. Pri tem je pomembno, da je bilo s to odločbo odločeno le o tem, da je stranska intervenientka zmožna za delo od 11. 1. 2014, ni pa odločeno, do kdaj oziroma za katero obdobje po 11. 1. 2014. To pomeni, da je v primeru pravnomočnosti navedene odločbe ta odločba pravnomočna le glede datuma, to je 11. 1. 2014.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063163
SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1. OZ člen 347. ZPP člen 184, 184/2, 184/3.
upravljanje poslovne stavbe – delitev stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – veljavnost pogodbe – kvorum za veljavno sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih – vsebina pogodbe – posli izrednega upravljanja – sprememba ključa delitve – neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov – zastaranje – zastaralni rok – občasne terjatve – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – istovetnost zahtevkov – sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage
SPZ, ki je relevanten predpis za ureditev upravljanja poslovnih stavb, izrecnih določb glede kvoruma, potrebnega za veljavno sprejetje pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ne vsebuje. Razlog za takšno pravno praznino je po oceni višjega sodišča v tem, da je pogodba o medsebojnih razmerjih (lahko) sestavljena iz različnih vsebin. Za sklepčnost pri odločanju je zato predvsem pomembno, katero od vsebin zajema odločanje, in ne na splošno, da gre za pogodbo o medsebojnih razmerjih.
Večina etažnih lastnikov je s pogodbo o delitvi stroškov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov, kot ga je predvidel zakonodajalec v 115. členu SPZ, in sicer obveznosti etažnih lastnikov niso sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, temveč so določene po prostornini ali po kvadraturi poslovnega prostora, po številu oseb, ki delajo na naslovu poslovnega objekta, pa tudi tako, da so nekateri poslovni prostori iz obračunavanja določenih stroškov izvzeti. Sprememba ključa delitve stroškov v pogodbi tako odstopa od zakonsko predvidenega in predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov (konkretno v pravico vsakega posameznega etažnega lastnika odločati o načinu in posledično višini obremenitve svoje nepremičnine). Delitev stroškov v sporni pogodbi zato predstavlja posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh.
Etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih sicer lahko derogirajo osnovno delitev na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z nadpolovično večino ali soglasno, vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino) sprejeti soglasno, saj bi bila v nasprotnem primeru popolnoma izigrana razmejitev med posli redne in izredne uprave.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isto, plačilo denarnega zneska, in na podlagi istega dejanskega stanja. Ko je tako, pa je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem) vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. člena ZIZ, s katero se tožeči stranki dovoljuje vpogled v službeni računalnik toženca, ki se nahaja v poslovnih prostorih tožeče stranke ter se tožečo stranko pooblašča, da vpogleda tudi vsebino službene elektronske pošte toženca pod določenim elektronskim naslovom. Ker tožeča stranka v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predlagane začasne odredbe.
Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnica je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožnici povrniti nastale stroške postopka.
ZPIZ-1 člen 177, 177/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/6, 296, 296/5, 301, 301/1.
obveznost plačila - stečajni postopek - pravna korist - zavrženje tožbe - povračilo stroškov postopka
Tožeča stranka stroškov postopka ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, zato velja neizpodbitna domneva iz 6. odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožeča stranka terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavila v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz 5. odstavka 296. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.
ZDSS-1 člen 7, 63, 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 10, 252. ZPP člen 181.
vzrok invalidnosti - pasivna legitimacija
Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja, ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSC0004150
ZGD-1 člen 33, 35. ZPP člen 133, 80, 81, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11.
zakoniti zastopnik družbe - prokurist - vročanje - veljavnost vročitve
Dejstvo, da tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika ne pomeni, da toženi stranki opravljene vročitve sodnih pisanj (vlog tožeče stranke in vabila na narok za glavno obravnavo) niso bile zakonite in pravilne.
Sodišče prve stopnje je navedbe prokurista iz vlog, ki jih je ta vlagal v imenu tožene stranke in v katerih je odgovarjal na vloge tožeče stranke in z njimi nasprotoval tožbenemu zahtevku, povzelo v trditveno podlago tožene stranke in jih dokazno presojalo, kar je le v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili v postopku na prvi stopnji v polni meri varovani interesi tožene stranke in njena pravica do izjavljanja.
ZDR člen 42, 126, 130. OZ člen 49, 49/1. ZDR-1 člen 44, 137, 138/8. ZZZVZZ člen 31.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlika v plači - pogodbeno dogovorjena plača - veljavnost pogodbe o zaposlitvi
V obdobju od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 je med pravdnima strankama poleg veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja (z dogovorjeno plačo v višini 766,80 EUR bruto) veljala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke, s katero je bila tožnici določena osnovna plača v višini 800,00 EUR neto. Zato je tožnica v spornem obdobju upravičena do plačila razlike med dejansko prejeto plačo in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo. Prav tako je tožnica upravičena do razlike med dejansko izplačano plačo in s pogodbama o zaposlitvi dogovorjeno plačo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe oziroma za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje pisarne.
Toženec je pri izračunu minimalnega dohodka tožnice in uporabnikov stanovanja upošteval vseh pet uporabnikov stanovanja, kot jih je tožnica uveljavljala z vlogo. Ugotovljeni dohodek uporabnikov stanovanja, upoštevajoč pet oseb, presega cenzus, določen za pridobitev subvencije najemnine za neprofitno najemnino. Zato tožnica ni upravičena do subvencionirane najemnine.
mediji – objava popravka – aktivna legitimacija za vložitev tožbe – prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka
Objavljena prispevka ne polemizirata internih strankinih postopkov imenovanja lastne predsednice za kandidatko za evropsko komisarko, temveč zgodbo predstavita izključno z (za medij neprikrito etično spornega) vidika samoimenovanja A. A. kot predsednice vlade za ta položaj. Ker golo dejstvo, da je tožeča stranka v prispevkih (ne)posredno omenjena, za vzpostavitev materialne legitimacije po ZMed ne zadošča, tožeča stranka ni tista, ki je za vložitev tožbe za objavo popravka materialno aktivno legitimirana, zato s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.
Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Tožena stranka namreč ni izpodbijala celotnega posla verižnih kompenzacij (zlasti odpusta dolga v razmerju med tožečo stranko kot upnikom in tretjo osebo kot dolžnikom), saj bi lahko le na ta način od tretje osebe, ki je bila poleg pravdnih strank vključena v ta posel, zahtevala vrnitev 55.132,70 EUR s pp.
Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in s tožbenim zahtevkom izpodbijati celoten posel verižne kompenzacije. Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi oživele obligacijske pravice, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti denarni znesek, saj tožena stranka ni prejela svoje terjatve s plačilom, ampak je ta terjatev prenehala z verižnim pobotom.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/3. ZUJF člen 168, 168/1. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 7.
obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - javni prevoz - javni uslužbenec
Zmotna je razlaga 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti na način, da se lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem. Ker je v konkretnem primeru šele seštevek razdalj (med krajem bivanja in prvim postajališčem vlaka ter med železniško postajo in delovnim mestom) znašal več kot 2 km, ni mogoče trditi, da javni prevoz z vlakom ni mogoč, in da bi bil tožnik zato upravičen do delne kilometrine na tej relaciji. V obravnavanem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen do delne kilometrine že zato, ker časovna izguba zaradi možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva tj. vlaka v eno smer ne bi bila daljša od ene ure. V konkretnem primeru javni prevoz z vlakom predstavlja mogočo in cenejšo obliko javnega prevoza, zato je tožnik upravičen le do povrnitve stroškov javnega prevoza z vlakom.