Ob doslednem upoštevanju sodne prakse Sodišča EU ter načela ozke evro-avtonomne razlage pojma "druga pogodbena stranka”, načela restriktivne razlage izjem od splošnega pravila o pristojnosti po prebivališču toženca in načela pravne varnosti in predvidljivosti pristojnosti (v spregi z zahtevo po sklenitvi pogodbe) Vrhovno sodišče sodi, da spor med slovenskim kupcem - potrošnikom in francoskim proizvajalcem - garantom ni potrošniški spor. Zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe št. 1215/2012 glede pristojnosti v potrošniških sporih, ki potrošniku omogočajo vložitev tožbe pred sodiščem po kraju svojega stalnega prebivališča. To pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o (primarnem in podrednem) tožbenem zahtevku iz naslova (obvezne) garancije.
Tožnik se je pri enajstih letih poškodoval med igro paintball. Nezgoda se je pripetila, ko je tožniku pošlo strelivo. Tedaj je zaklical "stop igra" in se ga namenil dopolniti. Spotoma si je snel zaščitna očala, saj so se ta nenehno rosila. Eden izmed soigralcev je medtem, čeprav med "stop igro" velja premirje, sprožil in tožnika zadel v oko.Bistvo dopuščenega vprašanja je bilo, ali je organizator zadostil standardu skrbnega ravnanja s tem, ko je dal otrokom jasna navodila - tudi to, da si maske nikakor ne smejo sneti, sam pa je bil med igro v varni sobi. Vrhovno sodišče je na vprašanje odgovorilo, da ne. Prvič ne zato, ker nadzor iz varnostne sobe, od koder se na poligon ne vidi in ne sliši, ni noben nadzor. Drugič ne zato, ker je učinkovit nadzor sestavni del nadzorovalne dolžnosti, ko gre za enajstletnike. Tretjič ne zato, ker je igra z uporabo zaščitnih sredstev povsem varna, kakor je bila tudi oglaševana, brez nje pa nevarna in na takšno starši v imenu otrok niso pristali.
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi.
Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan.
Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.
Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.
Ravnanje uradnice, ki ob znatnih razlikah v videzu istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznice ni preverila še z vpogledom v druge evidence, ki so pri roki in s postavitvijo dodatnih vprašanj, ni v skladu s standardom zahtevane profesionalne skrbnosti.
Škodo, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, je treba pripisati državi.