Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke. Toženka sicer navaja, da se bo tožniku 24. 11. 2021 iztekel ukrep obveznega javljanja na policijski postaji in da bo potem lahko neovirano zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil izvršitvi Odločbe o izročitvi. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi do tega lahko prišlo že na podlagi dejstva, da postopek o priznanju mednarodne zaščite do trenutka prenehanja omenjenega ukrepa še ne bo pravnomočno zaključen, torej neodvisno od morebiti izdane začasne odredbe. Ta argument toženke zato ne more biti utemeljen razlog, da začasna odredba ne bi bila izdana.