IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046830
ZKP člen 133, 133/1, 201, 201/1.. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
pripor - prestajanje druge zaporne kazni - izvršitev sodne odločbe - neogibnost pripora - odložni rok - priporni razlogi
Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.
evropski nalog za prijetje in predajo - dovoljenost zahteve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.
ZBPP člen 5, 29, 29/1. ZKP člen 12, 12/1, 12/2, 67, 70, 70/4, 70/5. ZOdv člen 16, 16/1, 55.
obvezna formalna obramba - dodelitev odvetnika - brezplačna pravna pomoč - nadomeščanje odvetnika - odvetniški kandidat - substitut - pravna pomoč odvetnika po zbpp
Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).
rok za pritožbo - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se odloča o pripornem statusu, ne velja splošni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 400. člena ZKP, temveč specialen, tri dnevni rok iz četrtega odstavka 200. člena ZKP.
jezik postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - enakost pred zakonom
Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.
postopek s pritožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - drugačna presoja ugotovljenih dejstev
Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi obrazložilo vsa odločilna dejstva. Dodatne ugotovitve višjega sodišča, ki je sicer presojo prvostopenjskega sodišča sprejelo, niso imele vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046821
ZZUSUDJZ člen 3.. KZ-1 člen 62,.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - tek rokov - tek materialnih rokov - narava roka - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predvidel tako procesne kot materialne roke v zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, vendar je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je s tem posegel v pravice strank v kazenskem postopku. Ker je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJU dopolnilna norma posameznih določb KZ-1 in ZKP, ki določajo roke, je treba pri njeni uporabi in razlagi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri tej presoji je bistvena opredelitev narave posameznega roka, na katerega bi lahko vplival ZZUSUDJZ, saj prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona velja le za materialne, ne pa tudi procesne roke. Zato je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali ima rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 v konkretnem primeru naravo procesnega ali materialnega roka.
Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, ima rok za preklic naravo procesnega roka, določenega za ukrepanje sodišča glede določenega procesnega dejanja, saj mora sodišče v tem časovnem okvirju izvesti in pravnomočno končati postopek preklica pogojne sodbe. Ta rok obsojencu neposredno ne omogoča uveljavitve nobenih materialnih pravic in mu tudi ne nalaga posameznih obveznosti, temveč se nanaša na časovno obdobje, v katerem mora sodišče opraviti določeno dejanje v postopku. Pravice in obveznosti obsojencev torej ne nastanejo s pretekom roka in od njega niso neposredno odvisne, prav tako tudi niso odvisne od ravnanja obsojenca, temveč so posledica ukrepanja sodišča. Ravno zaradi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima rok za preklic pogojne obsodbe v konkretnem primeru naravo procesnega roka. V tem kontekstu je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ.
zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.
Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
sprememba obtožbe - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega postopka
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.
Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.
stroški kazenskega postopka - sklep o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o stroških kazenskega postopka - premoženjskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Prvostopenjsko sodišče bi v obravnavani zadevi moralo presoditi, ali nagrada zagovornika, priglašena za postopek s premoženjskopravnim zahtevkom, pomeni potrebno nagrado z vidika odzivanja obrambe, glede na dinamiko in potek kazenskega postopka.
ZKP člen 328.. URS člen 29.. Sodni red člen 77, 77/2.
sedežni red - glavna obravnava - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom
Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - drugačna presoja ugotovljenih dejstev - načelo neposrednosti - pooblastila sodišča druge stopnje - pritožbena obravnava
Obsojenec je bil poznan za krivega, da je (med drugim) z oškodovanko, ki takrat še ni dopolnila 15 let, v celotnem inkriminiranem obdobju imel tudi enkrat na mesec spolni odnos. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, da je bilo teh spolnih odnosov v celotnem inkriminiranem obdobju šest. Do drugačnega dejanskega zaključka pa je prišlo na podlagi posredne kontrole navedb oškodovanke, ki je bila pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, in na podlagi njenega pisanja, ki ni bilo predmet dokazovanja. S tem je prekršilo načelo neposrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045622
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 20, 20/2, 54.
priznanje krivde - prostovoljnost priznanja krivde - prikriti preiskovalni ukrepi - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - sostorilstvo - nadaljevano kaznivo dejanje
Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša.
Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.
ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.
Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.
Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja
Obtoženec ima možnost okoliščino, da je sodišče utemeljeni sum oprlo na napačno sestavljeni listini, kot kršitev kazenskega postopka uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sodne odločbe. Čeprav je bilo šele ob zaslišanju priče ugotovljeno, da je tožilstvo sodišču predložilo napačno sestavljeno poročilo, pa takšno dejstvo samo po sebi še ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju ostalih okoliščin, utemeljeno vzbujala dvom v nepristransko sojenje pred tema sodiščema.
odreditev pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - očitna pisna pomota - ogrožanje varnosti - varnost ljudi
Rok 48 ur začne teči od trenutka prve privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 20. člena Ustave, ki določa, da je potrebno obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24 urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej, kot 48 urni rok, ki ga določa ZKP, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava.
Obdolžencu je bil pripor sicer odrejen pravočasno, saj mu je bil odrejen znotraj roka 48 ur od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno vročen obrazloženi pisni sklep o priporu. Tako ravnanje sodišča je imelo za posledico kršitev 20. člena Ustave in tretjega odstavka 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Iz celotne vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora je jasno razvidno, da gre za pisno obrazložitev na naroku 5. 3. 2021 ustno razglašenega sklepa o odreditvi pripora, z napačno navedbo datuma 7. 3. 2021.
Ustavno sodišče je že v svoji odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 zavzelo stališče, da se »varnost ljudi« ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč je treba 20. člen Ustave razumeti kot ustavno normo, ki zagotavlja spoštovanje pravice drugih do varnosti, ki jo zagotavlja 34. člen Ustave.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZPPre člen 13, 13/4, 19, 19/2.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - odredba sodišča - pravnomočno končan kazenski postopek
V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.
Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - smrt obsojenca po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti
Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura. ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.
Določba prvega odstavka 83. člena ZKP zahteva izločitev obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil (ne da bi bil) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Točno takšno dejansko stanje sta ugotovili tudi nižji sodišči. Pri tem ni pomembno, ali je bila policija že dolžna poučiti (bodočega) osumljenca o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP ali ne. Vendar pa to še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo.
Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo, je treba razlagati skupaj z a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave), in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, tj. ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo t. i. ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku.
Učinkovito sodno varstvo je v teh položajih možno zagotoviti le naknadno, sodišče pa je v kazenskem postopku odvisno od podatkov, ki jih posredujejo organi (pred)kazenskega postopka in obdolženec. Učinkovito sodno varstvo - zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih - je zato mogoče le, če so dejanja organov (pred)kazenskega postopka vestno, pravočasno in skrbno protokolirana. To nalogo pri zbiranju obvestil od osumljenca ali drugih oseb zagotavlja policija s pripravo uradnih zaznamkov, ki morajo - poleg vsebine izjave, osebnih podatkov osebe (osumljenca) in osebnih podatkov uradne osebe - vsebovati tudi dovolj podatkov, da lahko sodišče presodi, v katerem časovnem trenutku so bili policisti dolžni osebo poučiti o jamstvih, ki ji gredo po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V dolžnosti skrbnega protokoliranja zbiranja obvestil se zrcali pomen privilegija zoper samoobtožbo kot jamstva, ki varuje posameznika, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru preiskovalnega dejanja.