KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
URS člen 23, 23/1, 29. ZKP člen 426, 426/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kršitev pravice do poštenega sojenja
Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče.
V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.
Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.
Določba 28. člena ZDD-1 dopušča, da detektiv "pridobiva informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, in od drugih oseb, ki s podatki razpolagajo, če so jih pripravljene dati prostovoljno /.../." S tem sporoča, da detektiv pri izvajanju svoje dejavnosti ob neposredni komunikaciji z drugimi osebami ne sme poseči v njihovo splošno svobodo ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS. Ta določba zagotavlja vsakomur pravico "da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, /.../ da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku."
Merila prikrite kazenske preiskave (ob zatrjevanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo ali njegovih prvin) so uporabna le, ko imamo opravka z izjavami (kasnejšega) domnevnega storilca, danimi pri sodelovanju v oblastnih (nekazenskih) postopkih. Prav tako ni mogoče uporabiti meril, oblikovanih za presojo načinov pridobivanja izjave, ki štejejo za ekvivalent (policijskega) zaslišanja. Za uporabo teh meril je bistveno, da je do izjave prišlo zaradi odločilnega vpliva organa kazenskega postopka.
vročanje - fikcija vročitve - vročanje preko sodne deske - pravica do pritožbe - pravica do sojenja v navzočnosti - namen zavlačevanja postopka - zloraba procesnih pravic
Ker je treba fikcijo vročitve obravnavati kot poseg v jamstva 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, je ocena zakonitosti vročanja vabil in pisno izdelane sodbe le izhodišče za oceno nujnosti, primernosti in sorazmernosti posledic fikcije v konkretnem primeru.
Fikcija vročitve bo nujna, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic.
Zaradi učinkov fikcije vročitve sodbe ni sprejemljivo ravnati, kot da se je vložnik s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, na splošno odrekel aktivni obrambi in pristal na vsa tveganja, povezana z (ne)izvrševanjem pravice obrambe.
zaslišanje mladoletnega oškodovanca - ponovno zaslišanje priče - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - mladoletni oškodovanec - pravica do sodnega varstva
Oškodovanka je bila v času sojenja pred sodiščem prve stopnje mlajša kot 15 let, zato skladno z določbo petega odstavka 331. člena ZKP, glede na to, da je bila žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni bila neposredno zaslišana. Navedena določba pomeni na zakonski ravni odstop od načela neposrednosti pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi. ESČP je že v več odločbah presodilo, da je potrebno med kazenskim postopkom uravnotežiti pravico obdolženca do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP).
ESČP je v zadevi Y proti Sloveniji, kjer je presojalo položaj žrtve med kazenskim postopkom, poudarilo, da je najpomembnejša sodnikova dolžnost zagotoviti varovanje ustreznega spoštovanja osebne integritete oškodovanke. Njegova dolžnost je, da nadzira obliko in vsebino vprašanj, ne sme dovoliti ponovnega postavljanja istih vprašanj in tistih, ki niso relevantna za zadevo, kakor tudi tistih, ki niso usmerjena zgolj v preverjanje verodostojnosti oškodovanke, temveč v to, da se umaže njen značaj.
Mladoletna oškodovanka, žrtev spolnega nasilja, se zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, zaradi preverjanja njene verodostojnosti, praviloma ni dopustno. Drugo zaslišanje oškodovanke tudi ni bilo opravljeno z namenom, da se jo ponovno zasliši o okoliščinah, o katerih je že izpovedala.
pripor - podaljšanje pripora - obrazložitev utemeljenega suma - utemeljen sum - pravica do pritožbe - učinkovito pravno sredstvo - presoja pritožbenih navedb - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1". Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.
zahteva za varstvo zakonitosti - očitno neutemeljena zahteva
Vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045548
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 41, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - plačilo - član hudodelske združbe - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva
V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046010
ZKP člen 148, 148/6, 258, 285c, 285c/1-3.. KZ-1 člen 116-4.
narok za izrek kazenske sankcije - pogoji za sprejem priznanja krivde - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - zbiranje obvestil od osumljenca - dokaz z novim izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.
Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.
Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zahtevnejša kazenska zadeva
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.
Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnikom zahteve, da je bila zahtevana oseba štiriintrideset dni nezakonito v začasnem ekstradicijskem priporu. V skladu z določbo četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi namreč začasni ekstradicijski pripor v nobenem primeru ne sme trajati več kot štirideset dni. Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora v obravnavanem primeru zaradi tega nezakonita. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper zahtevano osebo po prejemu prošnje za izročitev odrejen na novo, vanj pa se je vštel čas, ki ga je zahtevana oseba prebila v začasnem ekstradicijskem priporu. Nastali položaj je podoben procesni situaciji, ko Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom ugotovi, da je odreditev pripora nezakonita, izpodbijani sklep razveljavi, vendar pa zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je pripor po sklepu o njegovi odreditvi že potekel oziroma je bil medtem že podaljšan. Podaljšanje pripora zaradi navedenega samo po sebi ni nezakonito, čeprav je bil sklep o odreditvi pripora razveljavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00044669
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - pravica do pravnega varstva
Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- ali je stališče, da tožnica nima pravnega varstva v konkretnem postopku, v okoliščinah konkretnega primera pravilno,
- ali je pravilna presoja, da ima tožeča stranka za varstvo svojega pravnega položaja zagotovljeno pravno varstvo znotraj postopka po ZDIJZ in ZKP in ne po določbah ZTP in OZ.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj
Osumljenka naj bi kazniva dejanja grožnje, zatajitve in zalezovanja izvršila v okoliščinah opravljanja volonterskega pripravništva na sodnem območju Višjega sodišča v J., kar povezuje vsa tri očitana ravnanja, in sicer na škodo predsednika tega sodišča, na škodo Okrožnega sodišča v J. in na škodo odvetnika, ki je hkrati sin drugega višjega sodnika Višjega sodišča v J. Ob dejstvu, da je predlagano zaslišanje prič, ki so vse (z eno izjemo) po službeni dolžnosti tesneje povezane prav s sodišči s sodnega območja Višjega sodišča v J., je predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00045532
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 213, 213/1.
kaznivo dejanje izsiljevanja - čas izvršitve kaznivega dejanja
Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio.
Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.
ZKP člen 285č, 285č/6, 364, 364/8.. KZ-1 člen 49, 49/2.
odmera kazni - obrazložitev
ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.
Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.
pripor - odreditev pripora - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - vzgojni ukrepi - podatki o vzgojnih ukrepih - polnoletni obdolženec
Nobenemu od navedenih državnih organov ni mogoče sporočiti podatkov o vzgojnem ukrepu zoper mladoletnika, ko se zoper njega vodi kazenski postopek ali izvršuje kazenska sankcija zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil že po doseženi polnoletnosti. Izključeno je torej, da bi sodišča lahko odraslega storilca štela za povratnika v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera mu je bil še v času mladoletnosti izrečen vzgojni ukrep.
Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ponovitvena nevarnost obdolženca temelji na subjektivnih okoliščinah, ki jih sodišče pri odreditvi pripora ne bi smelo upoštevati, kar ima za posledico, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni ustrezno obrazložena.
enako varstvo pravic - pravna jamstva v kazenskem postopku - pripor - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave obdolženca
Obramba se lahko do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, opredeli šele, ko je seznanjena tudi s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oz. utemeljenega suma. To pomeni, da začne rok iz 2. odst. 272. člena ZKP teči šele z vročitvijo celotne obtožnice. Za obdolženca, ki slovenskega jezika ne razumeta, to pomeni vročitev celotne obtožnice v jeziku, ki ga razumeta, in ne zgolj vročitev prvih treh strani obtožnice (osebni podatki obdolžencev in tenor obtožnice) in predloga za podaljšanje pripora s pravnim poukom
ZKP člen 285.č, 285.č/6, 371, 371/1, 371/1-11, 450.č, 450.č/3.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih
Natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu ni potrebna. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde, ni podana.