pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - priporni razlog begosumnosti - priporni razlog ponovitvene nevarnost - neogibnost pripora
V posledici izvršitve kaznivih dejanj so bili državljani Kitajske brez osebnih dokumentov pripeljani v države, za katere nimajo dovoljenja, da vanje vstopijo in tudi ne, da v njih bivajo, zaradi nepoznavanja jezika so tudi brez možnosti sporazumevanja, kar vse pomeni, da je s tem njihova varnost v teh državah ogrožena. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da so prebežniki za ilegalno pot plačali precejšnje denarne zneske, kar prav tako ogrozi njihovo premoženjsko, lahko pa tudi osebno varnost.
Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložiti v razlogih svoje odločbe.
Po določbi 355. člena ZKP sme namreč sodišče opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Po določbi 335. člena ZKP, ki je namenjena situaciji, ko priča izpoveduje, vendar se določenih dejstev ne spominja ali izpoveduje drugače kot pri prejšnjih zaslišanjih, predsednik senata po potrebi prebere prejšnjo izpovedbo priče ali le del te izpovedbe. Tudi v tem primeru je obseg branja zapisnika o prejšnji izpovedbi priče odvisen od obsega spominske luknje oziroma od dejstev, glede katerih priča izpoveduje drugače in ni odvisen od proste presoje sodnika oziroma predsednika senata. Poleg tega bi moralo sodišče dokaz z branjem zapisnikom o prejšnjih zaslišanjih izvesti tudi zaradi presoje verodostojnosti izpovedb prič.
V konkretni procesni situaciji, ko so obremenilne priče v postopku pred pravosodnimi organi v BIH pričale in na katerih izpovedbah je v odločilni meri oprta obsodilna sodba, v postopku pred našim sodiščem, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, pa navajali, da se poteka dogodka kritičnega dne ne spominjajo, pri čemer so svoje izpovedbe v BIH zanikali in tudi navajali, da so bili k takim izpovedbam nagovorjene, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti prebrati zapisnike o zaslišanju teh prič v postopku pred sodiščem v BIH. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je pričam selektivno predočalo le posamezne dele njihovih izpovedb in tako dokaz na glavni obravnavi ni bil izveden na način, kot ga zahteva zakon, oziroma v pomembni meri sploh ni bil izveden.
Ker torej sodišče ni prebralo zapisnikov o prejšnjih izpovedbah prič, pri čemer obstaja velika diskrepanca med obsegom zaslišanja prič pred pravosodnimi organi v BiH glede na izpovedbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko je sodišče le v majhni meri in selektivno pričam predočilo dele njihovih izpovedb, je kršilo določbo že citiranega 355. člena ZKP in 335. člena ZKP, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ta kršitev pa je imela vpliv na zakonitost sodbe, saj so bile kršene pravice obrambe. Sodišče obtožencu namreč ni omogočilo, da bi se na glavni obravnavi v prisotnosti obremenilnih prič, ob izostanku drugih obremenilnih dokazov, lahko celovito seznanil z njihovimi izpovedbami v prejšnjih postopkih, s tem pa so mu bile tudi kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave - enako varstvo pravic in sicer v delu glede jamstev v dokaznem postopku kot sestavnem delu navedene ustavne pravice.
V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je zato podano že golim neplačevanjem preživnine ob predpostavki, da se storilec za tak korak odloči prostovoljno, brez utemeljenega razloga.
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obramba na vseh treh narokih za glavno obravnavo nikoli ni podala pripomb glede zatrjevanega sodnikovega nezakonitega, neprimernega in do obrambe žaljivega vodenja kazenskega postopka, niti ni očitala sodnikove vnaprejšnje opredelitve o obtožbi. V luči drugega odstavka 41. člena ZKP je zato obramba z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane kršitve pravice do nepristranskosti sodnika, prekludirana, zato (šele) z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030822
KZ-1 člen 240, 240/2.. URS člen 14, 22, 28.. ZS člen 109.. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - povzročitev premoženjske škode - pridobitev protipravne premoženjske koristi - enoosebna d.o.o. - sodna praksa Vrhovnega sodišča - praksa Vrhovnega sodišča - prepoved retroaktivne uporabe zakona - vezanost na sodno prakso - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna vprašanja
Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana.
Bistvo starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni d. o. o. je, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise.
V obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je bilo ravnanje, ki se obsojencu očita v obravnavanem primeru, protipravno in kaznivo tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.
ZKP člen 214, 214/1, 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2.. URS člen 35, 36.
bistvene kršitve določb postopka - hišna preiskava - nedovoljeni dokazi - odredba o hišni preiskavi - utemeljeni razlogi za sum - obrazložitev odredbe - pregled prevoznega sredstva - privilegirana priča - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Nesprejemljivo je stališče, da je pomanjkljivo obrazložitev odredbe mogoče sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka, v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov. Naknadna sodna kontrola namreč ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom ter je v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom.
Za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi ne zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije, saj se s tem izgubi garantna funkcija preiskovalnega sodnika, ki je edini pristojen za odreditev ukrepa, ki hudo posega v človekovo pravico do zasebnosti.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da vizualno pregledovanje potniške kabine prevoznega sredstva še ne predstavlja tako intenzivnega posega v zasebnost, da bi šlo opravilo za preiskavo, ki ga je mogoče enačiti s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je za pregled osebnega vozila treba pridobiti odredbo za preiskavo le v primeru, kadar se pregledujejo „skriti deli vozila.“
Izjavo, da ne želi pričati, lahko da privilegirana priča iz prvega odstavka 236. člena ZKP samo pred sodiščem. Policisti priviligiranih prič ob zbiranju obvestil niso dolžni poučiti o pravni dobroti, saj zbrana obvestila niso procesno veljavni dokaz v kazenskem postopku, pač pa dokazni vir, na podlagi katerega se lahko sprejmejo odločitve v predkazenskem postopku. Poučitev o pravicah po 236. členu ZKP je torej dolžnost sodišča. Če privilegirana priča, ko je prvič zaslišana, izjavi, da ne želi pričati, se mora iz spisa izločiti njena izjava, ki jo je dala pri zbiranju obvestil policiji. V takem primeru sodišče tudi ne more z zasliševanjem policistov ugotavljati, kaj jim je povedala priviligirana priča, saj bi to pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon priviligirani priči.
ZKP člen 200, 200/2, 201, 288, 288/3, 523, 524, 524/3.. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19.
ekstradicijski pripor - izročitev obdolženca tuji državi - dopustnost - doktrina prima facie - kazenska sankcija - sorazmernost - zastaranje pregona - begosumnost - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - hitrost postopka - pravica do uporabe svojega jezika
V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.
ZKP člen 525.. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 16.
začasni ekstradicijski pripor - namen - begosumnost - pristojni organ za odločanje o prošnji - popolnost dokumentacije
Pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ne razpolaga s formalno prošnjo za izročitev tujca in dokumentacijo, na podlagi katere lahko odloča o utemeljenosti prošnje za izročitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030879
ZKP člen 195, 195/1, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 191, 191/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki - spravljanje v podrejen položaj - čas storitve kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča
Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.
Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.
Glede na potek postopka in vsebino spremembe obtožbe, ko je bil del očitka obsojencu izpuščen, odsotnost obrazložitve spremembe obsojencu ni onemogočila, da bi se seznanil o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe oziroma njene spremembe. Izostanek tožilčeve utemeljitve spremembe obtožnega akta sam po sebi tudi ni odločilen za presojo dopustnosti spremembe obtožnice. Bistveno je, da je sprememba v skladu s pogoji, določeni v 344. členu ZKP, in z merili, izoblikovanimi v (ustavno)sodni praksi.
Predhodna ustna sklenitev najemne pogodbe in v postopku ugotovljena dejstva, da so bili v ponarejeni pisni pogodbi navedeni resnični podatki, da iz tega naslova do obsojenca nihče nima nobenih zahtevkov in da bi bil obsojenec glede na premoženjske razmere upravičen do subvencionirane najemnine, če bi vlogi priložil pristne listine, na izpolnitev zakonskih znakov kaznivih dejanj ponarejanja listin ne vplivajo. Listina je namreč ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njen navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne.
pripor - obstoj pripornega razloga - ponovitvena nevarnost
Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar ni nujno, da se nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, ampak je pomembno, da je z njim v smiselni zvezi.
bistvena kršitev določb postopka - kršitev pravice do obrambe - alibi obdolženca - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje preko videokonference - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz
Zaradi dokazovanja obdolženčevega alibija je dokazni predlog materialnopravno relevanten, saj se z njim dokazuje ključno razbremenilno dejstvo, da obdolženec določenega dne ni bil na kraju storitve očitanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogel storiti. Ob tem mora obramba dokazni predlog utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, ko v konkretni zadevi ni podanih nobenih nasprotnih indicev, ki bi kazali na takojšen neuspeh predlaganega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030286
ZKP člen 83, 83/2, 358, 358-1, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. KZ-1 člen 174, 174/1.
bistvena kršitev določb postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - neupravičeno zvočno snemanje - snemanje pogovorov - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - kršitev spolne nedotakljivosti - kolizija ustavno varovanih pravic - kršitev kazenskega zakona - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - zloraba položaja
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.
V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.
Presoja zakonskih opisov kaznivih dejanj pokaže, da gre za različne opise ravnanj in da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni zajet v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Objekta kazenskopravnega varstva sta različna, pri kaznivem dejanju po 314. členu splošna varnost ljudi in premoženja, pri kaznivem dejanju po 115. členu KZ-1 pa življenje in telo. Prvo kaznivo dejanje je ogrozitveni delikt, drugo kaznivo dejanje pa poškodbeni.
Obstoja begosumnosti pri obtožencu samo po sebi ne izključuje dejstvo, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v Španiji.
Predlagan ukrep javljanja na policijski postaji, ob dejstvu, da se obtoženec nahaja v Španiji, kjer je priprt, povsem zgreši bistvo, saj je ukrep mogoče odrediti le, če je obtoženec v Republiki Sloveniji.
ZKP člen 3, 3/2, 155, 155/3, 155/4, 371, 371/1-11, 372, 372-2, 372-3, 395.. URS člen 27.
domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - dokazni standard - gotovost - načelo proste presoje dokazov - pravno vprašanje - dejansko stanje - dokazna ocena - načelo materialne resnice - soočenje prič - predočanje izjav drugih prič - tajno opazovanje - izzvana kriminalna dejavnost
Presoja, ali je v vsakem posameznem primeru podan dokazni standard gotovosti, bi pomenila, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in presoditi, ali so takšne kvalitete in kvantitete, da zadoščajo za obsodbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.
Presoja najvišjega dokaznega standarda gotovosti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti bi bila v nasprotju tudi z načelom preprečevanja oblikovanja (formalnih) dokaznih pravil. Kolikor bi se dokazni standard gotovosti napolnil s točno določeno vsebino, bi to vodilo v postavljanje dejanskih zahtev, ki bi jim morala sodišča zadostiti za obsodbo.
odreditev pripora - bistvene kršitve določb postopka - priporni razlog - nasprotje med izrekom in njegovo obrazložitvijo - pisna pomota
Ko je torej podana neskladnost med izrekom pisne odločbe in izvirnikom, ki je posledica očitne pisne ali računske pomote, se na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda sklep o popravi odločbe, zato v takih primerih ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZKP člen 4, 7, 8, 371, 371/2, 420, 420/3, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - zahteva za varstvo zakonitosti - bistvena kršitev določb postopka - pravica do poštenega postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika
Načinov izvrševanja sodb ESČP je več, pri čemer je treba poudariti, da določba 46. člena EKČP ne nalaga domačim sodiščem držav članic Sveta Evrope, da brez izjeme sledijo izdani sodbi ESČP v posameznem primeru. Sodbe ESČP so namreč zavezujoče samo za vlade držav pogodbenic EKČP (upoštevajoč preambulo EKČP, po kateri kot podpisnice EKČP nastopajo vlade posameznih držav članic Sveta Evrope), ne pa tudi za domača sodišča, da jo spoštujejo izven okvirjev konkretnega primera, ali celo v okviru konkretnega primera, kadar menijo, da v predhodnem postopku pred njimi niso bili dovolj upoštevani in vključeni posamezni vidiki odločanja.
Ni mogoče ugotoviti niti, ali je bil obsojenec v prvem postopku sploh poučen o pravici do uporabe svojega jezika, saj zapisa tega pravnega pouka in obsojenčeve izjave o tem ni v nobenem zapisniku o procesnem dejanju (niti v preiskavi, niti na glavni obravnavi), kar predstavlja kršitev pozitivne dolžnosti domačih organov po tretjem odstavku 6. člena EKČP, ki je bila že v času prvotnega sojenja enako uzakonjena v takrat veljavnem prvem odstavku 4. člena, v tretjem odstavku 7. člena in v 8. členu ZKP.
prenos pristojnosti - razlog ekonomičnosti - drugi tehtni razlogi
Zdravstvene težave, navedene v predlogu, sicer predstavljajo določeno omejitev za obdolženčevo sodelovanje v kazenskem postopku, vendar se njihov (negativni) vpliv lahko omili že z ukrepi procesne narave, ki so na voljo razpravljajočemu sodniku (na primer razpis več narokov za glavno glavno obravnavo, njihove krajše izvedbe ali številčnejši odmori).
pripor - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - utemeljen sum
Glede na to, da je teža kaznivega dejanja, ki se odraža v očitani kriminalni količini, upoštevna okoliščina pri presoji neogibnosti in sorazmernosti pripora, ni dovolj, da obrazložitev utemeljenega suma zajema le manjše število izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolžencu. Sodišče mora za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma, in katero dokazno gradivo to potrjuje, oziroma v primerih, ko se obdolžencu očita vodilna vloga pri organizaciji kaznivih ravnanj, navesti vsaj konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o njegovi krovni vlogi v hudodelski združbi, na podlagi katere se mu lahko pripiše tudi organizacija posameznih očitanih izvršitvenih ravnanj.