KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00021990
URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 31.. ZKP člen 39, 39-6, 298, 311, 321, 371, 371/1, 2, 9, 11, 371/2, 372, 383, 385.. KZ-1 člen 252.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - pristranskost sodnika - subjektivna in objektivna pristranskost - videz nepristranskosti - dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodnika - načelo neposrednosti - sprememba sestave senata med glavno obravnavo - sodnik porotnik - nadomestni sodnik porotnik - odločitev procesne narave - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - posebna znanja - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prepoved spremembe obtožbe v škodo obtoženca - sprememba opisa kaznivega dejanja - razlogi sodbe - ni razlogov o odločilnih dejstvih - protispisnost - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - izrek kazenske sankcije - obteževalne okoliščine - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje pranja denarja - dispozicija pravnega pravila - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitvene oblike - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine storilca - predikatno kaznivo dejanje - izrek sodbe - obrazložitev sodbe - obrazložitev subjektivnega elementa - načelo zakonitosti - sprememba sodne prakse - očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari - stek kaznivih dejanj - odreditev izvedenstva strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.
Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je lahko tudi vezana vloga ali pa račun druge fizične osebe, samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi ugotavljanje nahajališča premoženja. Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja.
Zaveza finančnih institucij, da so o nakazilih večjih vrednosti dolžne obveščati Urad za preprečevanje pranja denarja, omogoča, da je kaznivo dejanje eventuelno odkrito, vendar zato, da bi UPPD lahko sklepal, da gre pri transakciji za pranje denarja, mora biti izpolnjena predpostavka, da denar izvira iz kaznivega dejanja.
Da storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja in da je bil denar nakazan na podlagi sklenjenih pravnih poslov, za pravni zaključek, da so obsojenci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, ni relevantna.
Zmotno je stališče, da je zgolj prvo transakcijo protipravne premoženjske koristi šteti kot pranje denarja, zatem pa naj bi bil denar „opran“, saj vsaka nadaljnja razpolaga z denarjem, dodatno prikrije njegov izvor.
Načelo zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem pravu se ne razteza na razlago pravnih določb in s tem na spremembo sodne prakse.
Okoliščina, da sta bila obsojenca oproščena napeljevanja storilca k izvršitvi kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, ne pomeni, da sodišče dokaznih zaključkov za kaznivo dejanje pranja denarja ne bi smelo utemeljiti na zavedanju in tudi sodelovanju navedenih pri predhodnem kaznivem dejanju.
Poraba denarja in prikritje izvora denarja se medsebojno ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Da nadomestna sodnica porotnica, ki je kasneje sodelovala pri izreku sodbe, ni sodelovala pri tajnemu posvetovanju senata oziroma odločanju o dokaznem predlogu, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Sodni red določa podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov v primeru, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. Da je (ista) predsednica senata šele v ponovnem sojenju izrazila potrebo po sodnikih porotnikih z ekonomskimi znanji, ni pomembna.
Nepristranskost ugotavljamo po različnih kriterijih: ločiti moramo subjektivni pristop, ki predstavlja osebno obsodbo sodnika in objektivni pristop, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Glede sodnikov obstaja domneva nepristranskosti, zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika ali utemeljiti procesno kršitev s tem v zvezi, morebitno pristranskost dokazati. Zgolj pomisleki obrambe niso dovolj za uveljavitev kršitve nepristranskosti kot standarda poštenega postopka.
Višje sodišče je javnost obvestilo, da je sodni spis skupaj z drugostopenjsko sodno odločbo odpravilo na prvostopenjsko sodišče. To je bilo upravičeno storiti po Sodnem redu (9. člen), javnosti pa ni seznanilo z odločitvijo (vsebino odločitve) pred strankami, temveč je javnost zgolj seznanilo o dejstvu odločitve.
Dejstvo, da se je umazan denar pomešal z zakonitim denarjem, nima za posledico, da umazan denar ne bi mogel biti še naprej predmet pranja denarja. Mešanje umazanega s čistim denarjem in skupna poraba pomešanih sredstev v finančnih operacijah je ena izmed težko sledljivih tehnik kaznivega dejanja pranja denarja.
Če je pritožbena navedba nerazumljiva in neobrazložena, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.
Ko je strokovno mnenje predloženo v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče dolžno presoditi, ali je na podlagi podanega mnenja podan dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe in razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Sodišče ocenjuje in razlaga pravne norme in ne izvedenka.
Znesek, ki predstavlja skoraj 90 kratnik velike premoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je utemeljeno šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00019938
ZPP člen 370, 370/3. ZKP člen 201, 201/2, 201/2-1, 307, 307/2, 542, 542/1, 542/3.
povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - pripor - zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - begosumnost - krivdno ravnanje oškodovanca - odškodnina - izguba pravice - zavrnilna sodba
Tožnik je na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine.
Glede časa odhoda v tujino je nosilni razlog sodišča druge stopnje, da v resnici ni bistveno, ali je bil tožnik na Madžarskem že pred uvedbo kazenskega postopka ali šele po njegovi uvedbi. Bistveno je, da se je skrival v tujini, čeprav je vedel, da zoper njega teče kazenski postopek. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemelji, da je bil razlog begosumnosti utemeljen, so naslednji: a) tožnik je vedel za obstoj kazenskega postopka; b) več izdanih odredb o privedbi je bilo neuspešnih; c) potrebna je bila tiralica in č) v tujini je bil izsleden šele pet mesecev po tem, ko je že vedel za obstoj kazenskega postopka.
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1-8.. URS člen 37, 38.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - komunikacijska zasebnost - pogoji za uporabo ukrepa - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hranjenja podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1.
Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka.
Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - oprostilna sodba - seja senata sodišča druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.
Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
relativna bistvena kršitev določb postopka - vpliv na zakonitost sklepa - ekstradicijski pripor - pogoji za ekstradicijski pripor - prošnja za začasni ekstradicijski pripor - sklicevanje na zakonsko besedilo - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja
Preiskovalni sodnik je odredil pripor tudi zaradi dejanja, glede katerega ni razpolagal s prepisom ustreznih zakonskih določb. Takšna situacija pa predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez popolne dokumentacije.
Za predstavljene zaključke zunajobravnavni senat ni imel podlage, saj brez besedila kazenskega zakona države prosilke in ustreznega prevoda tovrstne presoje ni bilo mogoče opraviti. V obravnavani zadevi v kritičnem času ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Slednje pa pomeni, da je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP vplivala na zakonitosti obeh izpodbijanih sklepov.
prenos krajevne pristojnosti - predlog za prenos krajevne pristojnosti - razlog ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - združitev kazenskih postopkov
Prenos krajevne pristojnosti je smotrn, ko pred več sodišči tečejo postopki za kazniva dejanja, med katerimi obstaja določena zveznost. Predlog lahko poda tudi eno od sodišč, pred katerim teče postopek, z namenom pritegnitve zadev drugih sodišč.
Z vidika enotne ocene obdolženčeve kriminalne dejavnosti, potencialno pa tudi zaradi pravilne pravne kvalifikacije, povezane z morebitno uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, je prenos pristojnosti z namenom kasnejše združitve postopkov smotrn.
ZKP člen 96, 96/1, 421, 421/1.. ZOdvT člen 17, 17/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - druga odločba - sklep o stroških - zagovornik - potrebni izdatki in nagrada zagovornika
Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le v korist obdolženca, ne more pa je zagovornik, ki je opravljal storitev brezplačne pravne pomoči, vložiti zaradi varstva izključno lastnih premoženjskih interesov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00019531
ZKP člen 201, 201/1-2, 201/1-3, 371, 371/1-8, 372, 372-1.
odreditev pripora - bistvene kršitve določb postopka - pogoji za pripor - ponovitvena nevarnost - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost uničenje sledov kaznivega dejanja - koluzijska nevarnost vplivanje na priče - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno sprejemanje daril - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - pomoč h kaznivemu dejanju
Abstraktna opredelitev kaznivega dejanja ne potrjuje navedb zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 241. člena KZ-1 kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 241. člena KZ-1 se kaznuje storilec zaradi tako imenovanega pravega podkupovanja, pri čemer storilec terja podkupnino za sklenitev posla, s katerim zanemari koristi organizacije (nedovoljeno ravnanje), po drugem odstavku citiranega člena pa storilec terja podkupnino za sicer dovoljeno sklenitev posla (tako imenovano nepravo podkupovanje), čemur sledi tudi kaznovalni okvir, ki je po drugem odstavku citiranega člena milejši.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na priče. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi zato ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
krajevna pristojnost - predlog za prenos krajevne pristojnosti - izločitev sodnikov
Na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
V pravnomočnem sklepu so bile pri presoji ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora utemeljeno upoštevane tako pretekle pravnomočne kazenske obsodbe obdolženca, kot tudi izdani plačilni nalogi za storjene prekrške zoper javni red in mir, navedena priporna pogoja pa je sodišče utemeljeno ocenjevalo tudi v luči načina storitve očitanega kaznivega dejanja in predpisane kazni. Drži navedba zagovornice, da navedeni kriteriji predstavljajo obteževalne okoliščine pri izrekanju kazenske sankcije, vendar pa se lahko upoštevajo tudi v postopku odločanja o priporu, kot pri presoji obdolženčevih osebnih lastnosti in njegovega prejšnjega življenja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), zato zagovornica nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati teh odločb in narave kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022591
ZKP člen 371, 371/1-11, 378, 395, 395/1, 420, 420/1-1, 445.
kršitev kazenskega zakona - protipravnost - vzročna zveza - krivda - zavestna malomarnost - test sorazmernosti - načelo proporcionalnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - seja pritožbenega senata - obveščanje strank o seji senata
Ne glede na to, da je z neupoštevanjem policijskega zakonitega ukaza oškodovanec kot storilec prometnega prekrška sprožil dogajanje, je bila stopnja njegovega ogrožanja zaradi načina zasledovanja, potem ko je obsojenec za njim zapeljal v njivo, v popolnem nesorazmerju z obsojenčevo nalogo prijetja storilca prekrška. Pri presoji (ne)sorazmernosti obsojenčevega posega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je obsojenec sledil oškodovancu tudi po tem, ko je obvestil OKC in že razpolagal s podatkom o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, tako da po ugotovitvah pritožbenega sodišča potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. V konkretnem primeru pa je policist upravljal službeno vozilo, ki je nevarno sredstvo in glede na način zasledovanja oškodovanca ustvaril nevaren položaj, tako da vozila ni uspel pravočasno ustaviti ter posledično povozil oškodovanca, ki je dobil hudo telesno poškodbo.
Sodišče vedno sklepa na krivdo storilca na podlagi presoje njegovega ravnanja in na podlagi te presoje napravi zaključke o tem, ali mu je krivda dokazana.
Sodišče v kazenskopravni očitek obsojencu, da je prikrajšal delavce za plačilo prispevkov za socialno varnost, ki ima za posledico, da se plače za navedeno obdobje ne upoštevajo v izračun pokojninskih osnov, s spremembo dopolnilne norme ni poseglo.
Razlaga prepovedane posledice (prikrajšanja delavcev za pravice, ki jim pripadajo) pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki jo ponuja vložnik zahteve (da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki se bo odrazilo v višini odmerjene pokojnine ob delavčevi upokojitvi) pomeni, da bi bilo mogoče delodajalcu kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev v primeru neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, očitati šele ob nastopu pogojev za delavčevo upokojitev.
pripor - podaljšanje pripora - utemeljen sum - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Za utemeljitev obstoja utemeljenega suma v fazi odločanja o priporu po vložitvi obtožnice, ko se zahteva zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), ne zadošča le povzemanje navedb iz oškodovankinih kazenskih ovadb, ki, razen z izpovedbama dveh policistov, iz katerih izhajajo le njune zaznave o oškodovankinem psihičnem stanju v času policijske obravnave, in še to le v zvezi z dvema od več obravnavanih dogodkov, nista podprti z nobenimi drugimi dokazi.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - postopek proti mladoletnikom
V obravnavanem primeru se je postopek proti mladoletnici združil s postopkom zoper polnoletne obdolžence, v kazenski zadevi pa je bil že razpisan predobravnavni narok. Navedeno pomeni, da je tudi predlog za kaznovanje proti mladoletni K. D., enako kot obtožnica zoper polnoletne obdolžence, postal pravnomočen.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kriterij obrazloženosti - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba - uporaba dobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve.
Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča.
Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi zoper osebo, ki sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila odredba izdana.
Na podlagi bolj kritične presoje spisovnega gradiva bi se po oceni Vrhovnega sodišča utegnilo izkazati, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali le zoper tiste osumljence (sedaj obsojence), zoper katere so bile odredbe izdane, temveč so policisti brez ustrezne odobritve odredbodajalca v neki točki de facto sami razširili subjektivni domet sicer zakonitih odredb, izdanih zoper druge obsojence, na M. M. Če bi se ugotovilo, da so policisti odredbe, izdane zoper soobsojence, uporabili za osredotočeno zbiranje podatkov in informacij tudi zoper M. M., bi to pomenilo, da je bilo s takim ravnanjem poseženo v bistvo zahteve po predhodni kontroli teh ukrepov, ki posegajo v ustavne pravice posameznika.
Na podlagi dejanskega stanja, ki ne daje jasnih in prepričljivih odgovorov, ali je bila dejavnost policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper soobsojence, v resnici usmerjena tudi zoper M. M., da se odkrije in razišče tudi njegova vloga pri izvrševanju kaznivih dejanj, sta sodišči zaključili, da zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve ustavnih pravic niso podane. V takšne zaključke pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče podvomilo, zato je izpodbijani sodbi na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritrditi pa je treba zahtevi, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dejanjem, ki se očita obsojenemu H. N., nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe namreč niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svoje zaključke o tem, zakaj šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe vsebino posameznih izvedenih dokazov samo povzelo, ne da bi obrazložilo presojo teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP.
V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi.
prenos krajevne pristojnosti - predlog za prenos krajevne pristojnosti - razlog ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - subjektivna in objektivna koneksiteta - združitev kazenskih postopkov
Če obstaja med kaznivimi dejanji določena povezava (subjektivna ali objektivna koneksiteta ali zveznost), sodišče iz razlogov procesne ekonomičnosti praviloma izvede enoten postopek in izda eno samo sodbo.
V obeh primerih gre poleg istega obdolženca, za tako tesno povezanost dejanskih stanov, da so v veliki meri podani tudi enaki dokazni predlogi in razlogi ekonomičnosti utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018684
ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/2.. KZ člen 234a, 234a/1, 234a/2.
bistvene kršitve določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - dokazni sklep - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenec - prepozen dokazni predlog - nesubstanciran dokazni predlog - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - preslepitveni namen
V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato sodišče prve stopnje ni dolžno navajati in se opredeljevati do vsakega dokaza, ki ga izvede, sploh če ta nima nikakršne dokazne vrednosti in se ne nanaša na dokazovanje pravno odločilnih dejstev.
Zagovorničina stališča, ki jih je predstavila v končni besedi, po vsebini predstavljajo njeno utemeljevanje, zakaj izvedeni dokazi, s tem pa tudi konto kartice, ne dokazujejo obsojencu očitanega kaznivega dejanja, v podkrepitev tega pa je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Takšne navedbe ne morejo predstavljati samostojnega dokaznega predloga, temveč le stališče obrambe glede ugotovljenih dejstev, ki bi jih lahko po njenem mnenju podkrepil izvedenec.