Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju.

Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu.

Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna.

Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar bi to ogrozilo obdolženčevo življenje ali občutno prizadelo njegovo zdravje. Kolizijo navedenih dveh temeljnih interesov je treba reševati na konkretni ravni ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je bila v tej kazenski zadevi tudi po razveljavitvi sodbe pritožbenega sodišča sodnica poročevalka ista oseba, ne predstavlja izključitvenega razloga, prav tako pa zaradi tega dejstva ni podan odklonitveni razlog.