Za izvršbo so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku. Poziv sodišča upniku, da odgovori na očitno neobrazložen ugovor dolžnika, je bil nepotreben, saj v konkretnem primeru neodgovor upnika na ta poziv za sam izvršilni postopek ne bi imel nobenih negativnih posledic in bi sodišče sprejelo enako odločitev tudi, če na ugovor ne bi odgovoril. Četudi torej sodišče zmotno (nepotrebno) pozove upnika, mora pri končni odločitvi o stroških ostati v okviru materialnega prava, ki določa povrnitev stroškov na podlagi presoje vsebine same vloge. Siceršnje zmotno (nepotrebno) ravnanje sodišča prve stopnje ne more biti razlog za nadaljnjo kršitev.
Na naroku je izvedenec na zapisnik priglasil svojo nagrado in stroške, o katerih je sodišče odločalo z izpodbijanim sklepom. Priglasitev stroškov je običajno res izvedena preko stroškovnika ali računa, vendar pa zgolj dejstvo, da izvedenec sodišču v konkretnem primeru ni predložil posebne vloge s specifikacijo posameznih na naroku opravljenih dejanj, še ne pomeni, da do nagrade in stroškov ne bi bil upravičen. Iz zapisnika naroka je razvidno, da je izvedenec priglasil stroške "za podajanje izvedenskega mnenja na današnjem naroku skladno s Pravilnikom". Takšna priglasitev je dovolj jasna in določna, da je o njej mogoče vsebinsko odločiti. Višina nagrade za tovrstno delo izvedenca je namreč jasno določena v Pravilniku, ki ga mora sodišče uporabiti v okviru materialnopravne presoje, časovni okvir ustne podaje mnenja pa je razviden iz zapisnika opravljenega naroka.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
Zgolj žig odvetnika na kuverti, v kateri je bila poslana pritožba, slednjega ne more nadomestiti.
Tožnica si zmotno razlaga določbo 3. točko 7. člena Uredbe. Skladno s to določbo je namreč oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za civilnopravni zahtevek za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil začet kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil začet ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih. Navedena določba Uredbe ustvarja dodatno podlago za mednarodno pristojnost, v kolikor nacionalno pravo dovoljuje uveljavljanje zasebnih interesov v kazenskih postopkih, ter podeljuje kazenskemu sodišču, ki je začelo kazenski postopek, pristojnost za obravnavo civilnega zahtevka. Navedene določbe Uredbe torej ni mogoče uporabiti kot podlage za civilno tožbo pred katerimkoli drugim nacionalnim sodiščem, tudi če je bolj tesno povezano kot tisto, pred katerim je bil vložen kazenski zahtevek. Pogosto je možnost, da lahko tožnik toži toženca skladno s 3. točko 7. člena Uredbe, zaradi vključitve civilne tožbe v kazenski postopek, povezana z ugodnejšimi pravili glede dokazov in stroškov postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdno sodišče upoštevaje 3. točko 7. člena Uredbe ni pristojno za obravnavo civilnega zahtevka, ampak bi bilo zanj pristojno kvečjemu kazensko sodišče, ki bi začelo kazenski postopek.
Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.
V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.
Sodišče se je pri ugotovitvi spornih pravno pomembnih dejstev utemeljno oprlo na najmočnejši in daleč najbolj primeren dokaz - strokovno analizo DNK vzorcev matere, otroka in očeta.
Odgovor na pritožbo je glede na očitno neutemeljenost pritožbe brez kakršnekoli argumentacijske vrednosti, zato kljub temu, da imata nasprotna udeleženca do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si nasprotna udeleženca v ničemer nista izboljšala ali utrdila svojega položaja, zato naj strošek za odgovor trpita sama (155. člen ZPP).
Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.
Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe).
Rok 30 dni za vložitev tožbe je strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev.
Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.
Pri na novo odmerjeni preživnini (kar so terjale ugotovljene spremenjene okoliščine) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 190. člena DZ, po kateri mora upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Odmerjena preživnina temu ustreza, prav tako pa je pravilno porazdeljeno breme preživljanja med oba roditelja (189. člen DZ).
SPZ v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).