401.

VSC Sodba I Cpg 96/2024

7.1.2025

OBLIGACIJSKO PRAVO

VSC00081820

OZ člen 190. ZPP člen 442, 443, 444, 445, 446, 447, 448, 449, 450, 451, 452, 453, 454, 455, 456, 457, 458, 480, 481, 482, 483, 484, 485, 486, 487, 488, 489, 490, 491, 492, 493, 494, 495, 496.

neupravičena obogatitev - pritožbene novote - gospodarski spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

403.

VSL Sklep III Cp 2116/2024

7.1.2025

BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO

VSL00082061

ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9, 45. ZBan-1 člen 253a, 261a. OZ člen 10, 131. ZPP člen 191, 191/2, 191/3, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 26

povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - podrejene obveznice - varstvo oškodovanca - imetnik podrejenih obveznic - plačilo odškodnine - razveljavitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča - nov zakon - nadaljevanje prekinjenega postopka - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izključna pristojnost - razširitev tožbe - tožba proti poslovnim bankam - tožba zoper Republiko Slovenijo

405.

VSL Sodba III Kp 74190/2022

6.1.2025

KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO

VSL00088975

KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 123. ZKP člen 100, 105, 105/2, 287, 287/1, 288, 288/1, 304a, 307, 307/3, 327, 328, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-11, 374, 374/4. ZVOP-2 člen 76, 80. URS člen 15, 15/3, 22, 29, 35, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.

uboj - poskus uboja - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno - prepir - udarec v glavo - napad z nožem - direktni naklep - dokazanost naklepa - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravica do poštenega sojenja - enako varstvo pravic - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - narok za glavno obravnavo - izvedba naroka za glavno obravnavo - pripor - privedba - spremljanje pravosodnih policistov na narok - ovira za opravo procesnega dejanja - videokonferenca - navzočnost obdolženca na glavni obravnavi - komunikacija z zagovornikom - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz - (ne)dovoljen dokaz - videonadzor - videonadzor javnih površin - izvajanje videonadzora - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo pravic zasebnosti - pričakovana zasebnost - osebni podatki - uresničevanje in omejevanje pravic - načelo sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - odmera kazni - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - napotitev oškodovanca na pravdo

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024).

Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.