ZGD-1 člen 480, 481, 483. DZ člen 69. ZSReg člen 7, 34.
odsvojitev dela poslovnega deleža - poslovni delež - skupno premoženje zakoncev
Ker je poslovni delež en sam, enovit in ne pripada zgolj A. A., temveč tudi upnici, bi A. A. lahko veljavno uresničil pravico odtujitve dela poslovnega deleža le skupaj z upnico, kar pa v Pogodbi o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 8.11.2023, ni upoštevano.
zahteva za izločitev dokazov - dovoljeni dokazi - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti - presoja zakonitosti odločbe - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - zakonitost preiskave - pravica do zasebnosti - privilegij zoper samoobtožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.
Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.
Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
izvajanje starševske skrbi - vključitev otroka v vrtec - nadomestitev soglasja starša - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo otroka - vloga starih staršev - stiki otroka s starimi starši - korist mladoletnega otroka - čas veljavnosti začasne odredbe - stiki otroka s staršem - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ukrep prepovedi približevanja - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti (primerjaj z 246. členom ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da sta sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ter CSD nekritično sklenila, da vrtec lahko predstavlja varovalni dejavnik pri optimalnem razvoju otroka, ker glede tega ni bilo pridobljeno mnenje strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora - sorazmernost - delo v splošno korist
Pritožbene navedbe in priloženi dokazi ne kažejo na to, da storilec kljub zdravstvenim težavam ne bi bil sposoben za delo oz. ustvarjanje prihodkov, kot tudi ne, da nima premoženja in da neizterjanih glob doslej še ni poravnal zaradi objektivne nezmožnosti, torej zaradi razlogov, na katere ni imel možnosti vplivati.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078762
ZKP člen 372, 496, 496/1. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/3.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - trajanje varnostnega ukrepa
Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.
vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - vročitev s fikcijo - z nezakonitim postopkom odvzeta možnost stranki obravnavanja pred sodiščem
Tožencu je bila pravilno (s fikcijo vročitve) vročena tako pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24.5.2021 s prilogami kot tudi vabilo stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 25.5.2023 z vabilom na zaslišanje stranki. Tožencu tako ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
prekrškovni postopek - hitri postopek o prekršku - premoženjsko pravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je oškodovanka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, saj bi ga morala uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Zgolj izvensodni poziv ne zadošča, ker oškodovanka ne more prisilno doseči izterjave.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
URS člen 35. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - izguba medsebojnega zaupanja
Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca.
Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - obseg izvršbe
Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
ZMZPP člen 4, 48, 48/1, 48/2, 86, 86/2. ZPP člen 18, 18/3, 365, 365-3.
ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - kriterij stalnega prebivališča - tuj državljan - začasno bivanje v Sloveniji
Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).