Procesne zamudne obresti po 2. odst. 279. čl. ZOR je mogoče od dneva vložitve tožbe zahtevati samo v sporu za povračilo dospelih zamudnih obresti. Pravica do procesnih obresti se ne more uveljavljati kot samostojni zahtevek.
plača – prispevki – delovno razmerje – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela
Tožnica je bila do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki, tako da je za ta čas upravičena do plačila plače in prispevkov iz plače ne glede na dejstvo, da je z dela neupravičeno izostala.
vročanje – smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku
Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je mati obdolženke ob vročanju vabila na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 31. marca 2009, izkazala s pooblastilom za sprejem pisemske pošiljke, naslovljene na obdolženko. Glede na navedeno je bila pošiljka pravilno vročena. V skladu z določbo drugega odstavka 67. čl. ZP-1 se namreč v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedbe, da obdolženka ni bila seznanjena z vsebino pisanja, se zato ne upoštevajo.
Dodatek za delovno dobo od uveljavitve ZDR dalje predstavlja obvezen sestavni del plače, tako da se delavec pravici do dodatka ne more odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala določilo o odpovedi pravici do dodatka, niti s posebno izjavo. Tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo je kljub takšnemu določilu oziroma izjavi utemeljen.
Plačilni nalog je po določbi 1. odst. 34. čl. ZST-1 odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V ZST-1 ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Vrednost predmeta postopka za razdružitev solastne nepremičnine predstavlja vrednost stvari, ki se deli, torej celotne nepremičnine.
izvršilni postopek - ugovor tretjega - stroški postopka
V izvršilnem postopku, ki je tekel zoper dolžnico na podlagi sklepa o izvršbi z dne 27. 3. 2008 z rubežem in prodajo dolžničinih premičnih stvari in denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet, sta starša dolžnice vložila ugovor tretjega, na katerega je upnik z vlogo z dne 7. 10. 2008 odgovoril in priglasil stroške za to vlogo. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga tretja ne izpodbija ta, ta ugovor zavrnilo, vendar pa je napačno odločilo, da je stroške, ki so upniku nastali v zvezi z ugovorom tretjih, dolžna povrniti dolžnica. Gre za stroške, ki sta jih povzročila tretja, zato je potrebno uporabiti določbo 154. in 156. čl. ZPP, saj 38. čl. ZIZ takšne situacije ne ureja. V tem delu je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje spremeniti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nadurno delo - izostanek z dela - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnikova neopravičena zavrnitev opravljanja nadurnega dela, tako da na delo sploh ni prišel in to potem, ko ga je tožena stranka za iste kršitve že dvakrat predhodno pisno opozorila, predstavlja resen in utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Obdolžencu je bilo vabilo na zaslišanje, ki je bilo določeno na dan 23. oktobra 2008, osebno vročeno, iz vsebine vabila pa je tudi razvidno, da je bil opozorjen v skladu z drugim odstavkom 115. čl. ZP-1, da bo sodišče sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, ker sodišče ocenjuje, da za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženi zaslišan. Sodišče je dne 30. septembra 2008 prejelo vrnjeno vabilo, ki je bilo vročeno obdolžencu, s pripisom, da obdolženi prosi za preložitev zaslišanja, ker da je njegov zagovornik bolan. Zagovornik, ki mu je bilo prav tako vročeno vabilo, sodišča o morebitnih razlogih za svoj izostanek ni obvestil. Glede na navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi neopravičene odsotnosti obdolženca sodbo izda brez njegovega zaslišanja na podlagi obdolžilnega predloga in dokazov, ki jih je predložil predlagatelj postopka, pravilna. Tudi, če nobena od navedenih listin ni bila podpisana s strani obdolženca, to ne pomeni, da so brez dokazne vrednosti.
zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – nova dejstva in dokazi
Obdolženi v pritožbi izpodbija dejansko stanje prekrška, kot ga je ugotovilo z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje. Njegove navedbe so nove in se ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Obdolžencu je bil namreč pred izdajo izpodbijane sodbe vročen zahtevek sodišča prve stopnje, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, z opozorilom (v skladu s četrtim odstavkom 114. čl. ZP-1), da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Obdolženi ni podal ne pisnega zagovora niti ni zahteval ustnega zaslišanja. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. čl. ZP-1 mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Tega pa obdolženi ni izkazal.
plača – variabilni del plače – uspešnost poslovanja
Z individualno pogodbo o zaposlitvi se je toženec z delodajalcem glede na načelo pogodbene svobode veljavno dogovoril za način oblikovanja plače, po katerem je bila njegova plača sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela. Ker je variabilni del plače predstavlja del plače, ki je bil odvisen od uspešnosti poslovanja zadruge in ne od toženčeve individualne uspešnosti ali prispevka, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo neutemeljeno prejete akontacije variabilnega dela plače ni bistveno, kdo je bil odgovoren za slabe poslovne rezultate.
dejansko stanje prekrška – dokazna ocena – sankcija za prekršek – najnižja predpisana mera – prepoved reformatio in peius
1. Obdolžencu predlagatelj postopka o prekršku prekršek dokazuje z neposredno ugotovitvijo policistov ter evidenčno knjižico laserskega merilnika. Iz slednje je razvidno, da je meritev opravil policist, ki ima opravljeno strokovno šolanje za delo s tem laserskim merilnikom, pred opravljeno meritvijo pa je bil opravljen tudi preizkus merilnika glede pravilnosti delovanja (test merilnika, nastavitev iskala in vzporednosti merilnega žarka in test meritve hitrosti mirujočega cilja). Glede na navedeno višje sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi dvomilo v pravilnost izmerjene hitrosti obdolženčevega vozila.
2. Sodišče je kršilo materialne določbe zakona o sankcijah. Obdolžencu je, kljub temu, da od 30. aprila 2008 velja ZVCP-1, ki za prekršek po d. točki 7. odstavka 32. čl. predpisuje globo najmanj 1.000,00 EUR (do 5.000,00 EUR- 2. odst. 17. čl. ZP-1), devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila (za času od enega meseca do enega leta), izreklo globo in število kazenskih točk pod mejo predpisanih sankcij. Razlogov za omilitev sankcij ni navedlo. Ker pa se je zoper sodbo pritožil zgolj obdolženi, v takšnem primeru pa v skladu z določbo desetega odstavka 163. čl. ZP-1 sodbe ni mogoče spremeniti v njegovo škodo, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.
Tožnica pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ni odpovedala zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev, ampak je podala izredno odpoved zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi – nepravočasnega izplačila plač. Ker v tem primeru ZDR ne predvideva solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika in delodajalca prenosnika za obveznosti nasproti delavcu, ni podana pasivna legitimacija drugotožene stranke – delodajalca prenosnika.
posek gozda brez dovoljenja lastnika – nedopustno ravnanje – deliktna odgovornost – premoženjska škoda – izgubljeni dobiček – ugovor pasivne legitimacije – pogodbena odgovornost za škodo – odškodninska odgovornost
Na strani toženca ni odškodninske odgovornosti za po tožnici zatrjevano premoženjsko škodo, ki naj bi slednji nastala z nedovoljenim posekom lesa. Po prepričanju sodišča druge stopnje tožnici ni uspelo dokazati niti protipravnosti toženčevega ravnanja oz. da naj bi protipraven posek opravil ali vsaj odredil prav toženec.
stanovanje – posamezni del stanovanja – funkcionalni prostor stanovanja – neločljiva povezanost s stanovanjem – prodaja sestavnih delov stanovanja – parkirni prostor
Parkirni prostor ni sestavina, ki je neločljivo povezana s stanovanjem. Neločljivi sestavni deli stanovanja je v primeru, če okoliščine kažejo, da predstavlja bistveno sestavino funkcionalnih prostorov stanovanja.
komisijska pogodba - posredno zastopanje - pasivna legitimacija - pravne napake stvari - uveljavljanje pravnih napak proti komisionarja
Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam (in izključno sam!) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta.
Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe.
Tožena stranka je dopis opredelila kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju tudi navedla razlog za odpoved – neupravičene izostanke tožnika z dela. Takega dopisa tožnik ni mogel razumeti drugače kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ga ni mogel razumeti kot obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pozivom, naj v osmih dneh poda zagovor. Ker mu tako zagovor ni bil omogočen, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
predlog za vpis v zemljiško knjigo - listina - identifikacijski znak nepremičnine
V listini, ki je predlog za vpis v zemljiški knjigi, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi.