izbris društva - prenehanje pravne osebe - sposobnost biti stranka postopka - zavrženje tožbe
Izbris društva, ki je brez pravnih naslednikov, iz registra društev, pomeni izgubo pozitivne procesne predpostavke za vodenje pravdnega postopka. Izbrisano društvo je namreč neobstoječa pravna oseba, ki ne more biti subjekt procesnih pravic. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja sposobnosti biti stranka na pasivni strani.
odškodninska odgovornost delodajalca - disciplinski postopek - opomin - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dejansko stanje - šikaniranje na delovnem mestu - človekove pravice in temeljne svoboščine - duševne bolečine
Uvedba disciplinskega postopka zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti ter izdaja disciplinske odločbe, s katero je delavcu izrečen opomin, četudi je v nadaljnjem postopku razveljavljena ali spremenjena, še ne pomeni kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, na podlagi katere bi bil delavec upravičen do odškodnine.
ZDR člen 88, 88/1, 88/5, 90, 90/3, 116, 204, 204/3. ZPIZ-1 člen 8, 101, 102, 103. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - rok za podajo odpovedi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - ustrezna zaposlitev - sodno varstvo
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti je poseben institut, pri čemer v določbah, ki urejajo postopek in pogoje za odpoved, rok za podajo takšne odpovedi ni določen. Iz tega razloga ni pravilno stališče, da je tožena stranka zamudila rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za delo, ki je bilo za tožnico ustrezno.
odškodnina – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – deljena odgovornost
Soprispevek oškodovanca k nastanku škode je treba upoštevati tudi pri odločanju o višini odškodnine za premoženjsko škodo, saj določilo, ki ureja deljeno odškodninsko odgovornost za škodo s tem v zvezi, ne daje podlage za drugačno obravnavo zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0053017
ZN člen 47.
sklepčnost - pravni posel med zunajzakonskima partnerjema - obličnost pogodbe
Pravni posel, sklenjen med zunajzakonskima partnerjema, mora biti v skladu s 47. členom ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen. Ker ni spoštovana oblika, posojilni pogodbi ne predstavljata pravne podlage za vrnitev posojila. Iz tega razloga tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi.
protipravnost ravnanja zavarovanca - opustitev organiziranja redarske službe v lokalu
Ugotovljene okoliščine v zvezi z lokalom zavarovanca tožene stranke, iz katerih izhaja, da gre za lokal, v katerem je že večkrat prišlo do izgredov in v katerem je bila varnost gostov in zaposlenih že večkrat ogrožena, so narekovale takšno organiziranje redarske službe, ki bi dogodke, kot je bil obravnavani, lahko preprečilo.
posest – spor zaradi motenja posesti – sodno varstvo posesti – pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti
Cilj posestnega varstva (doseči stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest) narekuje, da je pasivno legitimiran ne le neposredni motilec, pač pa tudi (skupaj s prvim ali sam zase) tisti, v korist katerega je bilo motilno ravnanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega.
Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave o tem, komu dejansko pripada nepremičnina. Zmota mora biti opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine.
tekst :
Pritožbi prve in druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi in drugi toženki pravdne stroške v znesku 2.795,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
Pritožbi tretje toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (5. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tretji toženki pravdne stroške v znesku 975,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi in drugi toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik zemljišča v izmeri cca 61 m2 v obliki trikotnika, ki leži ob poti parc. št. 3526/2 na parc. št. 208/1, omejenega s točkami A, B, C in A1, kot je to razvidno iz terenskega skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (1. točka izreka). Prvima dvema toženkama je sodišče naložilo, da sta dolžni izročiti navedeno zemljišče tožniku v last in posest ter dovoliti njegovo odmero in oddelitev kot novo parcelo ter njen vpis v zemljiškoknjižni vložek v lasti tožnika (2. točka izreka). Nadalje je prvima dvema toženkama sodišče naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tem zemljišču na ime tožnika (3. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretji toženki, da je tožnik lastnik dela zemljišča parc. št. 3526/2, ki je razviden iz terenske skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (4. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tretji toženki pravdne stroške v višini 247,86 EUR (5. točka izreka), ter da sta prvi dve toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.029,88 EUR (6. točka izreka).
Prvi dve toženki se pritožujeta zoper zanju neugodni del izpodbijane sodbe (1., 2., 3. in 6. točka izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in mu naloži plačilo stroškov celotnega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila trditveno in pravno podlago tožbenega zahtevka, sodišče pa tega ni štelo za spremembo tožbe. Prvi dve toženki sta spremembi tožbe izrecno nasprotovali. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za spremembo tožbe. Uveljavljanje istega zahtevka na drugi dejanski in pravni podlagi je objektivna sprememba tožbe. Za spremembo tožbe bi bila potrebna privolitev prvih dveh toženk. Sodišče prve stopnje bi moralo sporočiti svojo odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli. Ker tako ni ravnalo, je toženi stranki onemogočilo obravnavanje, saj ni vedela, kaj je tema obravnave. Zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je tožbeni zahtevek nesklepčen. Prvotni tožbeni zahtevek je bil obligacijske narave, zato je v tem primeru ugotovitveni zahtevek neutemeljen in bi prišel v poštev kvečjemu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s spremembo tožbe pa je tožeča stranka postavila stvarnopravni zahtevek, pri katerem pa posebni dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni pravilen. Do vknjižbe lastninske pravice bi v tem primeru lahko prišlo na podlagi sodbe. Neutemeljen je tudi zahtevek za dovolitev izmere, saj za takšno obveznost ni nobene podlage. Tožbeni zahtevek v 1. točki izreka je nedoločen in zato neizvršljiv. Sodba je zemljiškoknjižno izvedljiva le, če izrek vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis, predmet izpodbijanega izreka sodbe pa je nedoločen del parcele, ki nima nove parcelne številke, niti drugih elementov, ki jih vsebuje katastrski elaborat. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja tožnikovo dobro vero, vendar pa je tožnikova izpovedba neskladna. Tožnik je izpovedal, da je v času sklepanja kupoprodajne pogodbe za parc. št. 247/2 razpolagal z mapno kopijo. Ker se katastrsko stanje v delu spornih parcel ni spreminjalo, je nemogoče, da tožniku, ki je razpolagal z mapno kopijo, ni bilo znano, do kod sega njegova nepremičnina. Njegovo dobro vero omaje tudi dejstvo, da ga je prvotni prvi toženec že leta 1985 opozoril, da je posekal tuja drevesa. Nedobroveren je tudi posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju stvari. Glede na razpolaganje z mapno kopijo za tožnika ni mogoče zaključiti, da je bil v dobroverni posesti sporne nepremičnine od leta 1980 do leta 1990, pred tem pa njegovi pravni predniki. Ni jasno stališče sodišča, kako tožnik ni mogel vedeti, da ni lastnik spornega zemljišča, glede na to, da sta sporno zemljišče uživali pritožnici oziroma njuni pravni predniki, in glede na to, da je pot na parc. št. 3526/2 javno dobro, saj je nelogično, da bi upravičeno menil, da je zemljišče čez pot, ki ni njegova, njegovo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na izvrševanje dejanske oblasti tožnika na spornem delu zemljišča. V tem delu je dokazna ocena sodišča napačna, sodišče pa je kršilo 8. člen ZPP. Poleg tega sodišče navaja, da so priče večinoma izpovedale o prvih konfliktih med pravdnima strankama v času od leta 1990 do 1993, sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, katere priče so izpovedale in o čem. Sodbe ni mogoče preizkusiti tudi glede ugotovitve, da so sporno zemljišče pred tožnikom imeli tožnikovi pravni predniki v dobroverni posesti, saj to iz razlogov sodbe ne izhaja. Velikost spornega zemljišča ni bila z ničemer izkazana, pri čemer sporno zemljišče ne predstavlja trikotnika.
Tretja toženka se pritožuje zoper odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških in samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženi stranki le – tej v celoti priznati njene pravdne stroške. Pooblaščenec tretje toženke je priglasil stroške zastopanja že v stroškovniku z dne 24.10.2007. Glede na vloženi stroškovnik je zato tretja toženka na zadnjem naroku priglasila le še nadaljnje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je priznalo le te stroške, ne pa tudi preostalih, zato je njegova odločitev o stroških napačna.
Tožnik v odgovoru na pritožbo prvih dveh toženk predlaga njeno zavrnitev, na pritožbo tretje toženke pa tožnik ni odgovoril.
Pritožbi sta utemeljeni.
Glede pritožbe prvih dveh toženk:
Pritožnici neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožba ni bila spremenjena, ko je tožnik uveljavljal kot temelj pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču poleg kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980 tudi priposestvovanje (sodišče pa je tudi odločilo o spremembi tožbe, kot je povedano v nadaljevanju). Sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka res ne predstavlja spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), vendar pa je tožnik pri tem, ko je kot temelj tožbenega zahtevka uveljavljal tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, spremenil oziroma razširil tudi dejansko podlago tožbe (tožnikove navedbe na naroku 23.1.2007 oziroma trditve v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007). Sodišče prve stopnje je s sklepom, sprejetim na naroku 18.9.2007, dovolilo spremembo tožbe (potem, ko sta pritožnici nasprotovali spremembi tožbe), zato je drugačna trditev pritožnic protispisna (da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe). Glede na to pritožnicama ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem po spremenjenem tožbenem zahtevku.
Pritožnici izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje iz več razlogov, pri čemer jo grajata po vsebinski plati tudi glede ugotovitve o dobrovernosti posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov kot pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik na spornem zemljišču sicer ni pridobil lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980, da pa jo je pridobil na izviren način, na podlagi priposestvovanja, ker naj bi bila (med drugim) njegova posest dobroverna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na podane trditve in dejanske ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča napačna. Prva in druga toženka sta med drugim tudi zatrjevali (poleg tega, da sta oporekali samemu izvrševanju oziroma obstoju posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov na spornem zemljišču), da sta (s svojimi pravnimi predniki) uživali parc. št. 208/1 vse do javne poti parc. št. 3526/2 (torej tudi sporno zemljišče, ki je del parc. št. 208/1), da parc. št. 208/1 in parc. št. 247/2 nista nikoli mejili druga na drugo, da je bila med tema dvema parcelama vedno omenjena javna pot, katero so uporabljali vsi prebivalci v tem delu R. in tudi drugi ljudje kot dostopno pot do stanovanjskih hiš, da je parc. št. 247/2, pred njo pa parc. št. 247, vedno segala le do te javne poti ter da stojita tik ob tej poti (na parc. št. 208/1) preko 80 let stari jablana in lipa, katerih plodove je prav tako uživala tožena stranka. Tožnik je v svojih dejanskih navedbah priznaval, da jablana in lipa res stojita na zemljišču, last prvih dveh toženk (po njegovih trditvah sicer ne stojita na spornem zemljišču), zaslišan kot stranka pa je tudi izpovedal, da je ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 razpolagal z mapno kopijo (kopijo katastrskega načrta) in da se trasa javne poti parc. št. 3526/2 (vsaj) od tedaj dalje ni spreminjala.
Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR, katerega je treba uporabiti v tej zadevi), vendar pa je sklep o obstoju dobrovernosti oziroma nedobrovernosti materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Uporaba domneve dobrovernosti ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, pri čemer pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki dobrovernosti nasprotujejo. Za obstoj dobroverne posesti (2. odstavek 72. člena ZTLR) mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik lahko v zmoti glede tega, komu dejansko pripada nepremičnina. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti njegova zmota tudi opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Za priposestvovanje je tako med drugim potrebno, da posestnik iz verjetnih razlogov misli, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, takšna njegova predstava pa mora biti utemeljena z opravičljivimi okoliščinami. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave. V tem pogledu se toženki utemeljeno sklicujeta tudi na nadaljnje stališče v sodni praksi, da je lahko nedobroveren tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave.
Tožnik je v okviru dejanske podlage tožbe zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico (tudi) s priposestvovanjem. Pri tem se je skliceval tudi na posest svojih pravnih prednikov, vendar pa pri tem ni tudi zatrjeval, da so že oni pridobili lastninsko pravico na spornem zemljišču s priposestvovanjem (drugačna tožnikova trditev v odgovoru na pritožbo je protispisna, saj je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007 trdil le, „da je v dobri veri izvrševal posest na spornem zemljišču najmanj 10 let, pred njim pa so jo še veliko daljše obdobje izvrševali njegovi pravni predniki, zaradi česar je tožnik to sporno zemljišče priposestvoval“). Zaradi nezadostne trditvene podlage v zvezi s posestjo tožnikovih pravnih prednikov je bilo zato glede priposestvovanja odločilno vprašanje, ali so se pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem izpolnili v času zatrjevanega izvrševanja tožnikove posesti.
Dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji ne dajejo ustrezne podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi dobroverni posesti spornega zemljišča. Tožnik je izpovedal, da je stanoval v soseščini še kot otrok in je vedel za obstoj omenjene poti (ceste) v naravi. Tožnik je tudi potrdil, da sta jablana in lipa (ki stojita na parc. št. 208/1 in tik ob poti parc. št. 3526/2, pa čeprav izven spornega zemljišča, po tožnikovih trditvah) last prvih dveh toženk oziroma njunih pravnih prednikov, ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 pa je posedoval mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta, iz katere je bilo razvidno, da omenjena pot ni sestavni del parc. št. 247/2 temveč gre za samostojno parcelo (tedaj parc. št. 3526) in da nepremičnina na drugi strani te poti (v sklopu katere se nahaja tudi sporno zemljišče) prav tako ni sestavni del parc. št. 247/2, ampak je samostojna parcela (parc. št. 208/1). Iz mapne kopije je bilo tako tudi razvidno, da sporno zemljišče ne meji na parc. št. 247/2. Povprečno skrbnemu človeku, ki kupuje nepremičnino, mora biti znano, da je zemljiški kataster (s katastrskim načrtom, katerega izsek predstavlja posamezna mapna kopija oziroma kopija določenega dela katastrskega načrta) uradna evidenca zemljišč, ki so opredeljena kot parcele s parcelnimi številkami. Ko je tožnik ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 videl, da ta parcela po katastrskem načrtu oziroma mapni kopiji sega le do omenjene poti (tedaj parc. št. 3562, sedaj parc. št. 3562/2) in da se sporno zemljišče glede na mapno kopijo nahaja preko te poti oziroma na drugi strani ceste (in v sklopu druge parcele, t. j. parc. št. 208/1), bi se od njega kot povprečno skrbnega kupca nepremičnine lahko pričakovalo najmanj to, da bo (ob tem, kakšne meje kupljene nepremičnine mu je v naravi pokazal prodajalec J.M., in sicer, da naj bi kupljena nepremičnina zajemala tudi del poti in sporno zemljišče preko te poti, saj je prodajalec pokazal mejo na spornem predelu do sredine struge potoka R, glede na mapno kopijo pa je bilo oboje izven obsega parc. št. 247/2) preveril, ali se obseg nepremičnine, ki jo kupuje, ujema s pokazanim stanjem te nepremičnine v naravi. To je tožniku nalagala njegova dolžnost ravnati vestno, z običajno (povprečno) skrbnostjo. Tožnik tega ni storil, takšnega njegovega neskrbnega ravnanja v pravnem prometu z nepremičninami pa ni mogoče spregledati oziroma šteti kot sprejemljivo ravnanje. Ker je tožnik ob nakupu nepremičnine ravnal premalo skrbno in se ni prepričal, kakšno je pravo stanje kupljene parc. št. 247/2 (predvsem to, katero zemljišče v naravi dejansko obsega), to tudi pomeni, da tedaj ni bil v opravičljivi zmoti. Zato o dobrovernosti njegove posesti na spornem zemljišču ni mogoče govoriti.
V tem pogledu je za vprašanje obstoja dobrovernosti tožnikove posesti nepomembna vsebina vknjižbenega dovoljenja z dne 25.6.1970, katerega je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo. Iz te listine (A9) namreč izhaja, da sta se J. M. in njegova sestra A. T. v zapuščinskem postopku O 10/68 po njuni materi A. M. z dednim dogovorom z dne 1.10.1968 dogovorila, da A. T. prevzame vso zapuščino, J. M. pa izroči del zemljišča parc. št. 247, in sicer tisti del, ki leži ob potoku „R.“ in ki se bo naknadno odmeril po geometru (I. točka). Ob sklenitvi dednega dogovora parc. št. 247 torej še ni bila razdeljena in je glede na pozneje izvedeno parcelacijo, pri kateri je nastala tudi parc. št. 247/2 (namenjena J. M.), očitno, da zapisa v I. točki „...ki leži ob potoku...“ ne gre jemati dobesedno, ampak le kot opredelitev, kateri del parc. št. 247 pripade po parcelaciji J. M., to pa tisti del, ki leži bližje potoku R.. Iz primerjave kopij katastrskega načrta B9 (stanje 30.6.1993) in B10 (stanje 27.3.1970) namreč izhaja, da sta s parcelacijo parc. št. 247 nastali parc. št. 247/1 in parc. št. 247/2, le slednja pa je v bližini tega potoka. Razen tega pa je iz II. točke tega dednega dogovora tudi razvidno, da je bila ta parcelacija pred izdajo tega vknjižbenega dovoljenja očitno že izvedena, saj je v II. točki zajeto zemljiškoknjižno dovolilo A. T., za vknjižbo lastninske pravice v korist J. M. na parc. št. 247/2. Kaj je obsegala novonastala parc. št. 247/2 pa je bilo tožniku v letu 1980 glede na razpolaganje z mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta ob nakupu nepremičnine in ob dolžnem ravnanju s potrebno skrbnostjo lahko znano, kot je bilo doslej že pojasnjeno.
Sodna praksa je v preteklosti sicer dokaj široko dopuščala pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem, vendar pa je v takšnih primerih kot je obravnavani (obstoj takšnega neskrbnega ravnanja, ki ga v pravnem prometu ni mogoče tolerirati) treba šteti, da takšna posest ne more biti dobroverna. Ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko pripada sporno zemljišče oziroma ni bil dobroveren, ni mogel pridobiti lastninske pravice na tem zemljišču na podlagi priposestvovanja, saj je bila dobrovernost pogoj za obstoj kvalificirane posesti, potrebne za priposestvovanje (28. člen ZTLR). Glede na to pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih razlogov.
Sodišče prve stopnje je glede na povedano pri odločitvi o tem tožnikovem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvih dveh toženk in sodbo v tem izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (4. točka 358. člena ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta prvi dve toženki uspeli v sporu, jima je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov prvih dveh toženk v spisu. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).
Glede pritožbe tretje toženke:
Tretja toženka utemeljeno graja odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je priznalo tretji toženki le stroške, ki jih je opredeljeno priglasila na zadnjem naroku, ne pa tudi stroškov, ki jih je zahtevala že v stroškovniku z dne 25.10.2007. Ker so tretji toženki v postopku nastali tudi ti stroški je upravičena tudi do njihovega plačila, glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženki (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje tretji toženki ni priznalo vseh stroškov, nastalih v postopku, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tretji toženki zato pripadajo vsi stroški postopka, upoštevajoč 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 161. člena ZPP. Tožnik je umaknil tožbo zoper peto in šesto toženo stranko, ki sta imeli istega pooblaščenca kot tretja toženka, ker pa sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je prav, da so po enakih delih do njih tudi upravičeni. Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno odmerilo pravdne stroške tretje toženke, upoštevajoč OT, po višini pa so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tretje toženke z dne 25.10.2007 in 27.2.2008. Skupaj znašajo pravdni stroški tretje toženke, do povrnitve katerih je upravičena, 975,93 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških tretje toženke tako, da ji je tožnik dolžan plačati pravdne stroške v navedenem znesku (4. točka 358. člena ZPP oziroma 3. točka 365. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 313. člena in 1. odstavek 299. člena OZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tretja toženka ni priglasila.
Strošek odgovora na pritožbo zoper sklep o zaznambi izvršbe, ki ga v tem zemljiškoknjižnem postopku uveljavlja upnica iz izvršilnega postopka, je strošek v zvezi z enim od izvršilnih dejanj izvršbe na nepremičnine (167. čl. ZIZ), zato bo vprašanje utemeljenosti in potrebnosti teh stroškov predmet odločanja izvršilnega sodišča v izvršilnem postopku (38. čl. ZIZ).
vpis v zemljiško knjigo – predložitev listin v zemljiškoknjižnem postopku – izvirnik listine – poziv sodišča na predložitev listin
Ker predlagatelj predlogu za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni predložil listin, na katerih predlog temelji, v izvirniku, niti teh ni predložil na poziv sodišča, je bil že to razlog, da se predlogu za vpis ne ugodi.
Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.
Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.
ZPP člen 324, 324/3. OZ člen 311, 312, 312/2, 314, 314/1, 314/2.
nasprotna tožba - pobotni ugovor - izrek sodbe
V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). V pravdi podana pobotna izjava ima učinek šele, ko je o njej odločeno s sodbo. Zato mora izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP).
ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/3. ZPP člen 243, 245, 245/2.
nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja – poslovni prostori – vpliv davkov na višino nadomestila – dokazovanje – izvedenec – sodni izvedenec – postavljeni izvedenec
Pri presoji višine nadomestila ni pomembno, ali sporni prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti, temveč kakšno dejansko korist bi lahko dosegel prizadeti upravičenec, če bi lahko razpolagal z njimi v spornem obdobju.
Vpliv davčnih obveznosti na utemeljenost višine tožbenega zahtevka ni pomemben. Pritožničino stališče, da bi morali biti ugotovljeni zneski davčnih obveznosti za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska, pomeni zavzemanje za to, da bi se znesek nadomestila dejansko zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno v pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu prisojenega zneska.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – učinek oporočnih razpolaganj glede denacionaliziranega premoženja
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0052405
OZ člen 131, 190, 199. SZ člen 30. SPZ člen 67, 68. ZPP člen 285.
poslovodstvo brez naročila – stanovanje – plačilo stroškov stanovanja –redno upravljanje – izredno upravljanje – nujen ukrep – materialno procesno vodstvo
SZ-1 stroškov elektrike, vode, telefona, komunalnih storitev, RTV naročnine ne šteje med stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe in bremenijo etažne lastnike oz. solastnike. Ne gre za na nepremičnino nanašajoča se bremena, ki jih solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Ker tožnika plačujeta svoje stroške, nastale z njuno uporabo storitev oz. porabo energije, plačila teh stroškov ni mogoče opredeliti kot opravljanja tujega posla. Ne gre za gestijo in uporaba določil o poslovodstvu brez naročila ne pride v poštev.
Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti.
Sodnikova vloga je korektivna, ne more pa se sodnik poistovetiti z eno stranko in jo opozarjati na oddaljene, zanjo eventualno možne rešitve, jo pozivati, da spremeni navedbe, spodbujati, da spremeni tožbeni temelj in podobno. Zaradi nasprotij v zatrjevanem dejanskem stanju, dejanski stan ustreza dvema pravnima podlagama, ki privedeta do različnih posledic. Poseganje sodišča bi, gledano z očmi nepravnika, spremenilo vsebino in cilj pravde, kar z vidika materialnega procesnega vodstva ni dopustno.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL0057939
ZD člen 214. ZPP člen 337, 337/1. ZST tarifna številka 9/a.
vrednost zapuščine – odmera sodne takse
ZD v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine, zato je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.
Zunajknjižno priposestvovanje je mogoče le izjemoma, kadar obstajajo neke posebne okoliščine, ki posestnika utrjujejo v njegovem (zmotnem) prepričanju, da je lastnik.
SZ-1 člen 25, 25/2, 25/3, 25/4, 30, 30/2. SPZ člen 67, 67/1, 67/3, 117.
upravljanje večstanovanjske hiše - posel rednega upravljanja - vzpostavitev kurilnice
Vzpostavitev kurilnice z ustrezno napeljavo namesto prejšnjega načina ogrevanja, ki pa je bilo v celoti ukinjeno, je nujen posel, namenjen ohranitvi osnovnega bivalnega standarda. Tak posel zato predstavlja posel rednega upravljanja.