Tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da je svojo obveznost izpolnil, s tem, ko je nadaljeval z gradnjo na istem nelegalnem objektu na način, da je ta objekt obdal z lesenimi obodnimi stenami, v njem napeljal inštalacije, uredil v objektu dva ločena sanitarna bloka in mu (tudi) spremenil namen: iz nadstreška v sanitarije. Očitno namreč je, da lesenega nadstreška ni odstranil in vzpostavil prejšnjega stanja, kot mu je bila z inšpekcijsko odločbo naloženo. In če je temu tako, potem je odločitev organa, da so pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe izpolnjeni, pravilna. Če bi sodišče sledilo razlagi tožnika, bi to po arg. ad absurdum pomenilo, da bi se lahko vsak inšpekcijski zavezanec na ta način izognil izvršitvi obveznosti, naloženi z izvršljivo inšpekcijsko odločbo.
Tako kot določa 130. člen ZDavP-2, je davčni organ o svojih ugotovitvah pregleda sestavil zapisnik, ga vročil tožnici, ta pa je nanj podala (obrazložene) pripombe (drugi in tretji odstavek 130. člena ZDavP-2).
Sodišče je tožnico že v okviru priprav na glavno obravnavo (45. člen ZUS-1) pozvalo, da svoje tožbene navedbe dopolni, in sicer tako da bo konkretno, povezano s stališči in ugotovitvami davčnega organa, pojasnila na čem temeljijo njene trditve o napačnih izračunih, pa tega tožnica ni storila ne v pripravljalni vlogi, ki bi jo naj sodišču posredovala v danem roku in ne kasneje na glavni obravnavi, ko je za to ponovno imela priložnost. Tudi na naroku je namreč tožničin pooblaščenec tožnice vztrajal le na tem, da davčni organ ni upošteval podatkov, ki jih je navedla tožnica, ni pa sodišču konkretno pojasnil katerih podatkov, v katerih obračunih in v čem konkretno naj bi bile napake.
Zgolj trditev o obstoju upravičenega razloga, ne da bi bil ta razlog tudi s čimerkoli dokazan, ne predstavlja utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje roka za predložitev pooblastila. Prvostopenjski organ ne na podlagi 55. člena ZUP ne na podlagi Odloka ni bil dolžan ponovno podaljšati roka za predložitev pooblastila, brez da bi tožnik dokazal obstoj utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina. To obvestilu ne jemlje dokazne vrednosti tako, da lahko tako toženka kot sodišče, ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov, upošteva navedeno listino kot dokaz o pravilni izvedbi vročitve. Vendar je v primeru nastopa fikcije sodišče pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, dolžno ravnati po načelu proste presoje dokazov.
Tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače.
Priznanje pravic iz sistema DDV se davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere.