Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Mnenje in sklep VSRS, na katera se sklicuje pritožnica, sta nastala v času, ko omejitev dedovanja za varstveni dodatek in denarno socialno pomoč še ni bila urejena s posebnim predpisom (9. člen ZSVarPre-E). Pomembni razlikovalni okoliščini sta še, da je v primeru, ki ga je obravnavalo VSRS, omejitev dedovanja nastopila zaradi plačevanja institucionalnega varstva (in ne zaradi prejete denarne socialne pomoči, ki je namenjena socialno najranljivejšemu delu prebivalstva) in da je bila v obdobju, v zvezi s katerim je VSRS odločalo, zelo visoka inflacija.
Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B.
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje toženke, da je uspeh tožnice v socialnem sporu le 33 %. Tožnica je v socialnem sporu uveljavljala presojo treh dokončnih odločb toženke. Sodišče prve stopnje je enemu zahtevku tožnice za odpravo izpodbijanih odločb ugodilo, en zahtevek je zavrnilo in enega zavrglo. Drugi odstavek 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov postopka predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme odločitev o stroških, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak razumna in življenjsko sprejemljiva odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je zato uspeh tožnice v višini 50 % ocenjen pravilno.
Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je poleg stroškov, ki jih je že priznalo sodišče prve stopnje, upravičena tudi do povračila stroškov za vlogo z dne 10. 1. 2024. Vendar pa se tožnica zmotno zavzema, da se vlogo ovrednoti kot tožbo. Tožnica je vlogo z dne 10. 1. 2024 vložila v postopku, ki se je pred združitvijo z zadevo V Ps 394/2023, vodil pod V Ps 1219/2023. V tem postopku je že vložila tožbo z dne 27. 12. 2023, za kar ji je bila priznana nagrada v višini 300 točk. Vloga z dne 10. 1. 2024, s katero je razširila tožbeni zahtevek na kasneje prejeto dokončno odločbo toženke z dne 20. 12. 2023, se zato lahko vrednoti le v višini 225 točk kot obrazložena vloga (točka 2 tarifne številke 16 OT).
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
Kar ZUPJS ne ureja vračila štipendij, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 morajo biti izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.
Prepričljiv je zaključek sodišča v 8. točki obrazložitve, da je odpis državne štipendije v primeru prenehanja štipendijskega razmerja zaradi neuspešnega zaključka šolanja po specialni določbi ZŠtip-1 možen pod milejšimi pogoji, kot jih za odpis državne štipendije zaradi neupravičenega priznanja štipendije predpisuje ZUPJS.