ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049229
URS člen 25. ZUS-1 člen 32. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - negotova pridobitev sredstev - negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050159
URS člen 25. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - dodelitev radijske frekvence - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - pričakovana sredstva - negotova pridobitev sredstev - bodoče negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo. Kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050160
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 192. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila za uporabo - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc.
Morebitna odločitev izbranih ponudnikov, da izvršujejo svoja upravičenja že na podlagi dokončne in ne šele pravnomočne odločbe o pravici, sama po sebi ni ovira za odpravo dokončnih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, če bi sodišče v upravnem sporu presodilo, da so nezakonite.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048920
URS člen 2, 14, 14/2. ZDoh-2 člen 76, 76-3, 92, 93, 93-2, 94, 95, 95-2. OZ člen 3, 557, 557/1, 564, 564/1.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - oprostitev plačila dohodnine - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odsvojitev nepremičnine - pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - načelo enakosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.
Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.
Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00049172
ZPP člen 380, 380/1. OZ člen 171. URS člen 26. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1. Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (2004) člen 1.
povrnitev škode - odgovornost države - pravica do zdravega življenjskega okolja - imisije - železniški promet - hrup zaradi prometa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - javni interes - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopuščena revizija
Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 3, 3/6.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - izpodbijani akt ni upravni akt - oblastno ravnanje - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, zahtevala ugotovitev, da je toženka s svojim dejanjem (poslanim vabilom, v katerem je navedeno, da morajo vsi prisotni v dvorani na slovesnem zaključku devetošolcev Osnovne šole nositi maske in izpolnjevati pogoj PCT) posegla v njene ustavne pravice
Toženka v konkretnem primeru ni oblastveno delovala (ne z vidika njenih nalog oziroma oblastvenih pooblastil po ZOsn, ne z vidika samega ravnanja), saj je bilo njeno dejanje usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT (ki ga je za udeležbo na javni kulturni prireditvi določal šesti odstavek 3. člena takrat veljavnega Odloka in ga je toženka le povzela), brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora.
Pogoj, da se javne kulturne prireditve lahko udeležijo le končni uporabniki, ki izpolnjujejo določene pogoje, določa Odlok in ga ni določila toženka z vabilom (obveznost izpolnjevanja pogoja PCT bi obstajala tudi, če je toženka ne bi povzela v vabilu), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka tista, ki je pritožnici naložila obveznost predložitve negativnega testa na COVID-19. To obveznost (oziroma zapoved) ji nalaga Odlok kot splošni pravni akt. Če ta obveznost temelji na zakoniti in ustavni podlagi, pa ni predmet tega upravnega spora.
OZ člen 171, 171/1, 171/2. URS člen 34, 35, 36. ZIZ člen 11, 278. ZPP člen 425.
izselitev iz stanovanja - nezakonita izselitev - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - dolžnost hrambe premičnin - neustrezna hramba - uničenje stvari - premoženjska škoda - deljena odgovornost - prispevek k nastanku škode - dolžnost zmanjševanja škode - plačilo stroškov hrambe - neposredna posest - višina odškodnine - dopuščena revizija
Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ.
Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049733
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZIN člen 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Pritožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na ukrepe zmanjšanja emisij hrupa na njeno nepremičnino uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpekcijski postopek namreč ni namenjen reševanju sporov med strankami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049243
URS člen 15, 22. ZUS-1 člen 59, 59/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do poštenega sojenja - ugoditev reviziji
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00048609
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. Zakon o RTV Slovenija (1990) člen 1.
kršitev osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - javna oseba - novinar - javni zavod Radiotelevizija Slovenija - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - žalitev časti in dobrega imena - poslanec - Twitter - žaljiva izjava - žaljiva vrednostna sodba - povprečen bralec - odziv na predhodno ravnanje - doktrina zastraševalnega učinka (chilling effect) - svoboda izražanja - svoboda političnega izražanja - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - sodna praksa Ustavnega sodišča - protipravnost - pravica do enakega varstva pravic - predhodna odločitev Vrhovnega sodišča - isti historični dogodek - doktrina stare decisis - obstoj zadostne trditvene podlage - odklonilno ločeno mnenje - dopuščena revizija
Ugotovitev (objektivne) žaljivosti sporne izjave ne more zadoščati za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Ustaljeno je stališče, da je slog izražanja (slab ali dober) kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, čeprav so morda vulgarni ali žaljivi, služijo stilističnim namenom. Odločilna okoliščina, ki je tehtnico nagnila v prid tožnice, je neobstoj zadostne dejanske podlage, ki bi podpirala toženčevo vrednostno sodbo, v povezavi s to ugotovitvijo pa tudi vsebina zapisa na Twitterju. Tožničino sporočilo, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani politične stranke, katere predsednik je toženec, ki pomeni izjavo o dejstvu, je po vsebini, slogu in sporočilni moči neprimerljivo s toženčevo neodmerjeno prispodobo, naperjeno v osebo tožnice, zato ni mogoče šteti, da je bil toženčev tvit le protiutež predhodnega tožničinega ravnanja. Upoštevaje tudi resnost očitka tožnici in dejstvo, da je sporni tvit na povprečnega bralca učinkoval kot samostojna celota, to lahko vodi le v sklep, da ni bila podana prepričljiva in trdna dejanska podlaga za vrednostno sodbo na račun tožnice. Ko je tako, je tisto kar ostane, zgolj vulgarna karikatura, izrečena z izključnim namenom osramotiti in očrniti tistega, ki ga zadeva. Uporaba komunikacijskega kanala Twitter nikomur, tudi ne vplivnemu opozicijskemu voditelju ne podeljuje carte blanche za sporočanje po spletu niti ne more biti izgovor za afektivno in seveda še manj za premišljeno ravnanje.
Teza v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavani zadevi tudi za kolizijo med svobodo (političnega) izražanja na eni in svobodo (novinarskega) izražanja na drugi strani, je, ker temelji na zmotnem pojmovanju doktrine učinka zastraševanja (chilling effect), preveč daljnosežna. Jedro presoje v obravnavani zadevi je med tožničino osebnostno sfero na eni ter toženčevo svobodo izražanja na drugi strani. Kljub temu ima dejstvo, da je toženec širil mnenje o tožnici – novinarki, pomembno težo. Pojem časti in dobrega imena je večplasten. V njem se prepletata zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast) in spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih ljudi (zunanja, objektivna čast). Zunanja čast zajema človekovo delovanje v vsej njegovi celovitosti, tudi v poklicnem delovanju. S tem ko ji z uporabo grobih besednih figur odreka odlike, ki so bit novinarskega dela, toženec tožnico razvrednoti kot novinarko in ji jemlje veljavo v očeh drugih, spričo uporabljenega seksističnega podtona pa tudi kot žensko, s čimer je bil porušen njen notranji mir.
Sprejeta odločitev o protipravnosti toženčevega ravnanja ne more poseči v jedro toženčeve svobode izražanja niti ne more prizadeti intimnega občutka tretjih, da se smejo svobodno (politično) izražati prek spleta. Sporočilo sodbe v obravnavani zadevi ni v tem, da toženec ne bi smel kritizirati osrednjega nacionalnega medija ali izreči mnenja o tožničini (ne)pristranskosti niti v tem, da bi se moral vesti spodobno in politično korektno ali da bi moral biti njegov diskurz argumentiran. Gre preprosto za to, da je bilo razmerje med tožničino osebnostno sfero in toženčevo svobodo izražanja do take mere porušeno, da to utemeljuje poseg v svobodo izražanja slednjega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048564
URS člen 22, 23, 125. ZPP člen 70, 70-6, 72, 73, 73/4, 73/5. ZUS-1 člen 77. ZPVPJN člen 61e, 61e/4, 65, 65/1.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave v postopku - zavrnitev pritožbe
Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.
Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.
JAVNA NAROČILA - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048570
Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 2, 24, 30, 30/1, 30/1-a. URS člen 158. ZKme-1 člen 56, 57b.
javni razpis - ukrep programa razvoja podeželja - neposredna plačila v kmetijstvu - izpolnjevanje pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa - dvofazni postopek - pogoji za odobritev sredstev - zahteva za izplačilo odobrenih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji javnega razpisa - upravičeni stroški naložbe - neupravičeni stroški - upravna kazen - znižanje plačila - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.
Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu.
Iz določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo.
Znesek iz točke (a) drugega pododstavka 30. člena Uredbe št. 65/2011/EU je znesek, ki ga pristojni organ določi, ko preveri zahtevek za izplačilo. Če bi bilo v tem postopku, tj. v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni, bi bila tožnica upravičena do izplačila le zahtevanega zneska in ne več, čeprav ji je bilo z odločbo o pravici do sredstev odobren višji znesek. Upravičenost stroškov je namreč mogoče preverjati le glede priglašenih stroškov. Niso pa vedno upravičeni vsi priglašeni stroški, čeprav so nastali pri izvajanju naložbe, za katero je bilo odobreno sofinanciranje.
Znesek upravičenih stroškov, kadar je ugotovljeno, da vsi niso upravičeni, se ugotavlja z izračunavanjem razlike med priglašenimi in neupravičenimi stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00048569
URS člen 22. ZVoz-1 člen 20, 20/3, 20/3-3, 20/3-4, 20/3-9. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 285.
izbris iz registra avto šol - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dokazni predlog za zaslišanje priče - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave stranke - materialno procesno vodstvo - ugoditev reviziji
Upravno sodišče dejstvenih navedb ni zavrnilo kot pravno nepomembnih za uporabo spornega ukrepa izbrisa, to je v smislu, da se ne nanašajo na zakonski dejanski stan. To tudi ni očitno glede na uvodni del določbe 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, iz katerega izhaja, da upravni organ ni dolžan izbrisati šole vožnje iz registra šol vožnje, če ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, ampak da to lahko stori, kar pomeni, da mora pri tem upoštevati vse konkretne okoliščine primera. Iz tega izhaja, da je revidentka nasprotovala dejanskemu stanju, na katerem je upravni organ utemeljil izrečeni ukrep, kot nepopolno ugotovljenemu.
Glede na navedeno v tej zadevi ni bila podana izjema za odločanje brez glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Utemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da razlog za opustitev glavne obravnave ni mogla biti niti nezadostna substanciranost predlaganih dokazov. Tudi Upravno sodišče mora pred obravnavo ali med njo postaviti vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank (285. člen ZPP).
URS člen 130, 132, 132/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36. ZSS člen 32, 32/2, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 6, 6/2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00049312
OZ člen 58. SZ-1 člen 10, 87, 106, 106/2. URS člen 33, 34, 50.
odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov - nadomestno stanovanje - primernost drugega stanovanja - poslabšanje bivalnih pogojev - neprofitna najemnina - sklenitev najemne pogodbe - lastninska pravica najemodajalca - varstvo lastninske pravice - pravica do socialne varnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kolizija ustavnih pravic - dopuščena revizija
Sodišče mora, ko ocenjuje, ali je nadomestno stanovanje primerno, iskati sorazmerje med lastninsko pravico lastnika stanovanja in pravico najemnika do socialnega varstva in dostojanstva.
Po 58. členu OZ lahko realizirana le pogodba, ki je bila sklenjena, vendar ne na predpisan oblični način. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da med pravdnima strankama dogovora o najemu stanovanja št. 2 ni bilo, te ugotovitve pa sodišče druge stopnje ni spremenilo. Ob tako ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih je zato napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je bila tudi za stanovanje št. 2 sklenjena najemna pogodba in je zato za oceno primernosti nadomestnega stanovanja treba upoštevati obe stanovanji. Pri oceni primernosti nadomestnega stanovanja je tako treba opraviti primerjavo le s stanovanjem št. 3, ki se nahaja v pritličju, za katerega je bila med lastnikom in prvim tožencem sklenjena najemna pogodba. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se je prvi toženec ob sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje št. 214/5 v izmeri 39,50m2 strinjal, da ga bodo skupaj z njim uporabljale še žena in tri hčere. Zato zahteva sodišča druge stopnje, da bi moral lastnik tožencem zagotoviti tako veliko stanovanje, da bi imela odrasla hčer samostojno, ločeno spalno enoto ni v skladu z določbo drugega odstavka 106. člena SZ-1.
Položaj najemnikov stanovanja je zavarovan v zadostni meri, če se primernost stanovanja presoja glede na zdravstveno stanje, starost in gibalne sposobnosti v trenutku odločanja. Z zahtevo, naj lastnik pri iskanju primernega nadomestnega stanovanja poleg obstoječih upošteva še pričakovane spremembe na strani najemnikov (staranje), bi lastniku iskanje nadomestnega stanovanja otežili do te mere, da bi bila možnost odpovedi najemnega razmerja in razpolaganje z lastno nepremičnino prekomerno otežena. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da je lastnik stanovanja dolžan zagotoviti, da se stanovanjske razmere najemnikom ne bodo bistveno poslabšale, glede na izkazane okoliščine v času odločanja. To pa je v konkretnem primeru tudi storil, saj bodo toženci lahko izbirali med stanovanjem v B., ki obsega 70,60 m2 in se nahaja v petem nadstropju ter stanovanjem v C. ki obsega 45,90 m2 in se nahaja v drugem nadstropju in je z vidika dostopnosti ustrezno (toženci v pritožbi tudi niso ugovarjali, da bi bilo neprimerno iz tega razloga).
ZPP člen 6, 6/1, 142, 224, 224/1, 224/4, 226, 226/2, 318, 318/1-1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-8. ZJRS člen 1, 1/1, 5, 5/1. ZS člen 5. BRSPP člen 8, 8/2, 12, 12/2, 12/3, 23. URS člen 11, 22.
vročitev sodnih pisanj - mednarodna pogodba - Srbija - mednarodna pravna pomoč - zaprosilo za pravno pomoč - vročanje v tujino - zaprosilo za vročitev pisanj - osebna vročitev - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročitev tožbe v državi tujega sodišča - vročanje po zaprošenem organu - uradni jezik - listina v tujem jeziku - vročilnica - dokazna moč javne listine - uradni zaznamek sodišča - prevod listin v slovenski jezik - naslov bivališča tožene stranke - podatki centralnega registra prebivalstva (CRP) - dejansko prebivališče - zamudna sodba - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do sodelovanja v postopku - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija
Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
1. ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor,
2. ali se mora sodišče, kadar obravnava materialnopravni ugovor zmanjšanja pogodbene kazni, omejiti na obravnavo trditev, ki jih stranka postavi v utemeljitev tega ugovora, in odločati v okviru ugovornega zahtevka, ki ga v tej smeri stranka postavi, ali po drugi strani zadostuje, da stranka ugovarja zmanjšanje brez konkretizacije višine zmanjšanja in trditev, sodišče pa zmanjšanje prosto presoja glede na vse trditve, ki jih stranka navaja (v utemeljitev drugih ugovorov) v pravdi in
3. ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera kršilo pravico tožnika do enakega obravnavanja (22. člen Ustave), ker se ob spremembi odločitve glede ugovora zmanjšanja pogodbene kazni ni opredelilo do navedb tožnika v odgovoru na pritožbo v zvezi z nesklepčnostjo ugovora zmanjšanja pogodbene kazni in ker se ni opredelilo do drugih trditev tožnika, ki so pravno relevantne za zmanjšanje pogodbene kazni in jih je navajal tožnik v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa jih zaradi drugačnega materialnopravnega stališča ni obravnavalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00048534
OZ člen 252. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22.
dopuščena revizija - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni - deljiva obveznost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - solidarna obveznost - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine,
2. ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in
3. ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00048596
URS člen 26. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - nosilec javnih pooblastil - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je treba določbo 26. člena URS tudi v tej konkretni zadevi razlagati tako, da določa odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe oziroma dejavnosti s svojim protipravnim ravnanjem povzroči stečajni upravitelj kot nosilec javnih pooblastil.