Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nezakoniti dokazi – dokazi, pridobljeni v drugi državi članici Evropske unije – nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem – pravica do komunikacijske zasebnosti
Pri oceni, ali gre za dovoljen poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti, ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva, sklenitev naročniškega razmerja za telekomunikacijsko sredstvo v tujini tudi ne more biti ovira za tak poseg, če so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji. Nadzor komunikacij tujih operaterjev, ki tranzitirajo preko repetitorjev na italijanskem ozemlju je v R Italiji dopusten, saj predstavlja komunikacijska zasebnost varstvo posameznikovega interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, zato samo sredstvo ni pravno relevantno. V obravnavani zadevi je bila jurisdikcija italijanske države podana zato, ker se je ukrep v celoti izvajal na italijanskem ozemlju izključno nad pogovori, ki jih je obtoženec vršil z italijanskimi državljani, ki naj bi bili vpleteni v kriminalno dejavnost obtoženca.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila, torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.
ZDR člen 132, 132/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 52. ZDR člen 182, 182/1.
odpravnina - jubilejna nagrada - odškodninska odgovornost delavca - pobotni ugovor - inventurni manko
Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).
Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 9. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.
ZDSS-1 člen 6, 53, 53/1, 53/1-1. ZPP člen 18, 181, 339, 339/2, 339/2-3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - delovno sodišče - ugotavljanje kršitve pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.
Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči.
Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.
Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Predpostavka za veljavnost tovrstnega pravnega posla je, da so medsebojno povezani odpusti dolga vsi realizirani, pogoj za to pa je obstoj obveznosti in terjatev vseh udeležencev verižne kompenzacije.
Tožeča stranka bi morala dokazati, da njen dolg do družbe V. d. d. ni obstajal. Razmerje med tožečo stranko in družbo V. d. d. ni bilo v sferi tožene stranke, zato ji dokaznega bremena v zvezi s to trditvijo, upoštevajoč vsebino listin in priznanje terjatev v stečajnem postopku, ni mogoče naložiti. Denarne obveznosti so bile v predlogih verižnih kompenzacij v zadostni meri določene z opredelitvijo višine terjatev; navedba pravne podlage dolga za veljavnost verižne kompenzacije ni relevantna.
Presoja vprašanja, ali se bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku položaj upnikov tožeče stranke oziroma obseg stečajne mase za poplačilo upnikov dejansko izboljšal, je stvar vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka in njegove utemeljenosti v okviru presoje objektivnega elementa izpodbojnosti, ne pa vprašanje pravnega interesa za dopustnost tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078351
OZ člen 101, 105, 105/1, 299, 435. ZASP člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2. SPZ člen 15.
prodajna pogodba – računalniški program – materialna avtorska pravica – izročitev – prenos lastninske pravice
Tožena stranka (kot prodajalec) ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet in tudi ne oblika energije ali valovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev. Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu.
Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD), ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode.
posredni finančni leasing – izročitev predmeta leasinga – prenos zahtevkov iz prodajne pogodbe – odstop od pogodbe – kumulacija zahtevkov
Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.
ZZZPB člen 17.c, 70, 70/1. Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti člen 5, 5/1. Pravilnik o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb člen 2, 10, 10/1, 16.
brezposelna oseba - brezposelnost - razpolaga za zaposlitev in delo - dosegljivost - kontrolor - skrbnost pri nadzoru - nadzor - izbris iz evidence brezposelnih oseb
V zaposlitvenem načrtu se je tožnik zavezal, da bo v času dosegljivosti na določenem naslovu sprejemal pisanja in obvestila tožene stranke v obliki poštnih pošiljk in preko mobilnega telefona. Tako opredeljena obveznost tožnika kot brezposelne osebe v zaposlitvenem načrtu pa ne ustvarja dolžnosti kontrolorja, da nadzira dosegljivost na naslovu preko mobilnega telefona. Nadzor se namreč lahko skladno s prvim odstavkom 24. člena Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (pravilnik o nadzoru) izvaja brez predhodnega obvestila, neposredno pri brezposelni osebi na naslovu, na katerem je dosegljiva.
V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik izpolnil svojo „rezidenčno“ obveznost iz zaposlitvenega načrta. Torej, ali je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu. Tožnik trdi, da je bil doma, bistveno za predmetni spor pa je, da ocena, ali je bil glede na potek nadzora oziroma okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, tožnik dosegljiv toženi stranki na dogovorjenem naslovu. To bo moral dokazati tožnik upoštevaje temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožnik dokazno breme, da je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja - subvencioniranje tržnega najema stanovanj - javni poziv - rok - vrnitev v prejšnje stanje - materialni rok - procesni rok - rok za vložitev vloge za subvencijo
Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja prvega najema stanovanj po javnem pozivu za določeno leto zavrže, je bistveno vprašanje, ali je z zamudo roka, določenega v javnem pozivu, tožnik izgubil pravico do vložitve vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, saj pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev samo pri zamudi procesnih rokov.
Materialni roki, ki določajo, kdaj oz. do kdaj je mogoče uveljaviti kakšno pravico, so določeni v materialnem predpisu, na katerem temelji uveljavljani zahtevek. V konkretnem primeru je materialni predpis Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSNS), ki pa roka za vložitev vloge za subvencijo ne določa. To pa pomeni, da rok, ki je določen z javnim pozivom za dodelitev subvencij, ki po svoji pravni naravi ni predpis, ni materialni rok. Zato je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb, ne da bi odločila o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kršila pravila postopka (ZUP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, utemeljen.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005700
ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 445.
obvestilo o seji pritožbenega senata – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka – oprostitev plačila stroškov postopka
Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
obračunavanje stroškov upravnika – trditveno in dokazno breme glede ključa delitve
Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati.
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
ZJU člen 23, 25, 79, 79/1, 84. ZUTD člen 190. ZDS člen 73. ZDR člen 47, 47/2, 73.
imenovanje v naziv - pogoj za izvrševanje javnih nalog - res judikata - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - sprememba delodajalca - javni uslužbenci - prevzem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči.
ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.