V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora skladno z določbo 1. odstavka 144. člena ZDR-1 delodajalec delavcu pisno odrediti opravljanje nadurnega dela, vendar pa je skladno z ustaljeno sodno prakso delavcu dolžan plačati tudi opravljene nadure, ki jih ni pisno odredil, če jih je delavec dejansko opravil, in je delodajalec za to vedel. Ker je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa, je tako tožena stranka morala vedeti, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik opravljajo nadurno delo, za opravljeno delo pa pripada delavcu tudi plačilo.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - zakonski znak kaznivega dejanja - silobran
Opisana nasilna ravnanja obtoženca kot so kričanje, grožnje, žalitve, ponižanja in udarci s kazenskopravnega vidika in stališča sodne prakse nedvomno predstavljajo boleča ravnanja, ki pa po presoji pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in posledice ostajajo znotraj izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja in ne pomenijo novega izvršitvenega ravnanja, to je drugače bolečega ravnanja.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obtoženčevo grdo ravnanje in pretepanje dveh oškodovancev predstavljata izvršitveni ravnanji v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 296. člena KZ-1, torej nasilen poseg v varnost oškodovancev (nasilno omejevanje njunih pravic), ki se je odrazilo s povzročitvijo prizadetosti njune telesne celovitosti. Vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanek posledice obtoženčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancih, v konkretnem primeru, da naj bi bil bil vsak od oškodovancev z obtoženčevim grdim ravnanjem nad njima in pretepanjem, spravljen v podrejen položaj. Gre zgolj za navedbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, ki pa v njegovem nadaljevanju ni z ničemer konkretizirana.
Takšnih okoliščin v opisu konkretnega očitka v izreku ni. Ravnanje obtoženca ni bilo etično, ne pravilno, ne zakonito, vendar ne dosega tiste ravni grdega ravnanja oziroma pretepanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilništva zahteva prvi odstavek 296. člena KZ-1. Njegovo ravnanje ne predstavlja intenzivnega izvajanja nasilja, niti intenzivne grobosti večje intenzivnosti oziroma trajanja, s čimer bi bila oba oškodovanca spravljena v podrejen položaj.
So pa v opisu obtoženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, prizadejane z nevarnim sredstvom po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče je glede na v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljen in obrazložen potek dogodkov in dejansko stanje, v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po drugem odstavku 122. člena KZ-1: "da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval", izpustilo pa del opisa abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 196. člena KZ-1 "z drugima grdo ravnal in ju pretepel ter ju z nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravil v podrejen položaj" ter tako opisano dejanje obtoženca opredelilo kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.
Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo III. točko izreka sklepa, s katerim je odločalo o plačilu nagrade za izdelavo izvedenskega mnenja izvedencu ekonomske stroke. V navedenem sklepu je bilo odločeno tudi o višini doplačila tožeče stranke za strošek izvedenca. Sodišče prve stopnje je po izdaji sklepa ugotovilo, da je tožnik založil le predujem v višini 600,00 EUR za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za tahografe, predujma za nagrado in stroške izvedenca ekonomske stroke pa ni plačal. Glede na to ugotovitev je z izpodbijanim sklepom pravilno zvišalo znesek, ki ga je tožnik še dolžan založiti na račun izvedbe dokaza z izvedencem ekonomske stroke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030234
ZPP člen 337, 337/1, 458, 458/1, 495. OZ člen 243, 335, 335/3, 352, 352/1, 364, 364/2, 629.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - zaupanje izvršitve posla tretjemu - poslovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - zastaralni rok - pretrganje zastaranja - obljuba - kompenzacija - ugovor zastaranja - konkretiziranost ugovora - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Ker zatrjevana obljuba kompenzacije iz listinske dokumentacije ne izhaja, je zmotno pritožbeno prepričanje, da je prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.
Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica nikoli ni navedla, da bi bila za karkoli prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena, zato je zmotno tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zastaranju upoštevati splošni petletni zastaralni rok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, je nezakonito in ni v skladu s 54. členom ZDR‑1. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - odvisne družbe
V kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, kot to določa 13. člen ZDR-1. Ob tem niti ni pomembno, ali je med strankama obstajala volja za sklenitev delovnega razmerja. Pri tem sicer 18. člen ZDR-1 določa, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.
ZKP člen 5, 5/3, 83, 83/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - zapisnik o zaslišanju - obdolženec kot priča - pravni pouk priči - pravni pouk obdolžencu - privilegij zoper samoobtožbo - pravica do molka
Pravnega pouka o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, določenega v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ne more nadomestiti pravni pouk priči, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, saj to opozorilo ne obsega pravice do molka, temveč priči daje zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika
Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da pri ravnanju dolžnika ni izpolnjena predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, ker dolžnik v zapuščinskem postopku ni podal izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD. Sodišče prve stopnje je prezrlo drugi del besedila navedenega določila, ki se glasi „ali drugim premoženjskim pravicam“. Dolžnost pridobitve soglasja sodišča se ne nanaša le na odpoved dedovanju s podajo izjave o odpovedi dedovanju po 133. členu ZD ampak se nanaša tudi na odpoved vsem drugim premoženjskim pravicam. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Pravico do nujnega deleža se primarno uveljavlja v dednem postopku. Dediči, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku po njegovem zaključku ne morejo več v pravdi uveljavljati nujnega deleža, saj jih pravnomočni sklep o dedovanju veže. Ker je pravica do nujnega deleža premoženjska pravica, bi moral dolžnik v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP tudi za navedeno dedno izjavo o opustitvi uveljavljanja nujnega deleža pridobiti soglasje sodišča. Slednje pride v poštev ob predpostavki, da je zapustnik v trenutku smrti imel v lasti premoženje, ki je spadalo v zapuščino.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 166, 110, 110/1, 110/1-2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.
Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta.
odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da je tožnik v postopku podaje izredne odpovedi upošteval določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, v skladu s katero mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno ugotavljati, ker tožena stranka pravilnosti in zakonitosti samega postopka podaje izredne odpovedi pred sodiščem na prvi stopnji ni izpodbijala.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - strah - primarni in sekundarni strah - individualizacija odškodnine
Podlago za presojo utemeljenosti in odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, glede na določila 179. člena OZ, predstavljata intenziteta in dolžina trajanja strahu. Opredelitev strahu glede na to, kaj ga je pri oškodovancu izzvalo ter s tem delitev strahu na primarni in sekundarni strah, tako ne opredeljujeta samostojnih podlag za priznanje oziroma odmero odškodnine iz naslova strahu. Strah, ki ga utrpi oškodovanec, tako predstavlja enotno podlago za presojo utemeljenosti in odmere odškodnine iz tega naslova. Ob presojanju izpolnjenosti pogoja za priznanje takšne odškodnine in odmere odškodnine oškodovancu iz naslova strahu, je tako potrebno izhajati iz "obeh vrst" strahu (t.i. primarnega in sekundarnega strahu), skupaj oziroma povezano.
stvarna pristojnost - začetek glavne obravnave - nov postopek pred sodiščem prve stopnje - sprememba obtožnice
Stvarne pristojnosti sodišč v kazenskem postopku ne določata pravilno poimenovanje obtožnega akta in pravilna navedba kaznivega dejanja, temveč dejstva in okoliščine iz 25. člena ZKP.
Po prvem odstavku 397. člena ZKP je podlaga za novo sojenje obtožnica, o kateri je bilo odločeno z razveljavljeno sodbo in ne prvotna obtožnica, če je bila ta kasneje spremenjena.
ZIZ člen 34, 34/2, 71, 71/1, 71/2, 71/4, 71/5, 71/6, 169, 169/6, 210. OZ člen 356.
zastaranje judikatne terjatve - milejši ukrep - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - dom dolžnika - stalno prebivališče dolžnika - domneva - zaporna kazen - upoštevanje družinskih članov - odlog izvršbe - najem nepremičnine
Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.
Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.
Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.
V 299. členu ZKP ni nikjer določeno, da je sodišče dolžno vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi. V drugem odstavku tega člena je predpisana le splošna dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razišče in hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032880
ZDR-1 člen 13, 13/1, 17, 17/2.. OZ člen 20, 20/3.
pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - pogodba o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delavca - izgubljen dobiček
Podrejenost delavca je prepoznana že v fazi sklepanje pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 17. člena ZDR-1 je tako določeno, da mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pri čemer sankcije, ki bi zadele delavca, če predloga ne sprejme, niso predpisane (ni določeno, kot npr. v drugem in tretjem odstavku 20. člena OZ, da bi delavec, ki ne sprejme predlagane pogodbe o zaposlitvi, odškodninsko odgovarjal). Glede na takšno specialno ureditev v ZDR-1, ki daje delavcu čas za premislek, ali bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tem ko je že v celoti določena njena vsebina, se zastavlja vprašanje, ali se njegova odgovornost, če nato ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sprejme, sploh lahko presoja na podlagi tretjega odstavka 20. člena OZ.
Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženec pogajanja opustil iz utemeljenega razloga oziroma da je imel pravno upošteven razlog, da po pogajanjih s toženko aneksa k pogodbi o zaposlitvi (nove pogodbe o zaposlitvi) ni sklenil.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - izbris iz kazenske evidence - ugovor proti odpustu obveznosti - razlogi za ugovor
Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti ugotovilo obstoj ovire za odpust obveznosti na podlagi podatkov iz kazenske evidence za dolžnico. Zato razlogi, ki se nanašajo na ravnanje dolžnice in ki naj bi pomenili zlorabo pravice do odpusta obveznosti, za odločitev o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti po drugem odstavku 400. člena ZFPPIPP, niso bili pomembni.
Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.
ZPP člen 81, 81/1. ZLS člen 19c, 19c/1. Statut Občine Grosuplje (1999) člen 65, 70.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - krajevna skupnost - pravna subjektiviteta - pravdna stranka - sposobnost biti stranka - odprava pomanjkljivosti - poprava tožbe - statut - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker je bila v konkretnem primeru zahteva za izdajo naloga za izpraznitev vložena 27. 9. 2018, je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)obstoja pravne subjektivitete tožeče stranke in s tem njene sposobnosti biti stranka pravilno uporabilo ob vložitvi tožbe in odločanju veljavni Statut Občine Grosuplje. Le-ta v 70. členu določa, da obsega lastno premoženje KS le denarna sredstva in pravice, stvarno premoženje KS (premičnine in nepremičnine) pa je premoženje občine.
Iz zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od uveljavitve aktualnega Statuta Občine Grosuplje nima več pravne subjektivitete oziroma ne more samostojno nastopati v pravnem prometu v zvezi z nepremičninami, smiselno izhaja, da ima pravno subjektiviteto v zvezi s temi nepremičninami Občina Grosuplje. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov preuranjena, saj bi moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. 81. člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.