V drugem odstavku 45. člena Dogovora so navedeni 4 primeri kvalificirane oblike kršitev pogodbene obveznosti izvajalca iz 3. točke prvega odstavka 45. člena Dogovora. Kršitve so kvalificirane »s ciljem pridobitništva«. Ena od kvalificiranih oblik kršitev je pogojevanje opredeljevanja ali obravnave zavarovanih oseb s posebnimi plačili ali prispevki zavarovanih oseb (1. točka drugega odstavka 45. člena Dogovora). Iz strukture drugega odstavka 45. člena Dogovora (naštevanja) in njegove ubeseditve (tudi v povezavi s prvim odstavkom 45. člena Dogovora) po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za navedbo kvalificiranih kršitev in ne za njihovo normiranje z uporabo pravne domneve. Kvalificirane kršitve se namreč ne domnevajo, ker so že konkretizirane. Tako Dogovor v drugem odstavku 45. člena ne šteje neka dejstva za v naprej dokazana, temveč z navedbo dejanskih stanov konkretizira kvalificirane kršitve pogodbene obveznosti.
Materialnopravno zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku. Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.
Sodišči nižjih stopenj sta pri odmeri odškodnine na podlagi običajnega honorarja za neupravičeno uporabo dela podatkovne baze upoštevali stroške pridobivanja in vnosa podatkov, na katere je tožena stranka neupravičeno posegla, ne pa tudi stroškov vzpostavitve podatkovne baze. Takšen način odmere odškodnine je materialnopravno pravilen, saj se je kršitev raztezala le na neupravičeno odvzete in ponovno uporabljene posamezne podatke, ne pa tudi na samo bazo.
Stroški v zvezi s predstavitvijo baze oziroma naložba v vzpostavitev baze je pomembna le v okviru presoje, ali je posamezna podatkovna baza sploh varovana v okviru pravice sui generis. Varovane so namreč le tiste podatkovne baze, ki so od izdelovalca zahtevale znatno naložbo v pridobitev, preveritev ali predstavitev vsebine te baze (141.a člen ZASP).
Dejstvo souporabe dela podatkovne baze je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen razlog za zmanjšanje odškodnine oziroma običajnega honorarja. Institut civilne kazni pa je tisti, ki preprečuje bojazen, da bi se kršitev "splačala".
Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006.
Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.
Prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.
Vrhovno sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo tožniku (oškodovancu) naročeno, da mini nakladalnik pripravi na prevoz po zaključenem delu z odklopom bagrske roke (kar je skladno z njegovo običajno funkcijo), iz obratovanja mini nakladalnika Bobcat S250 ne izhaja neobičajno velika škodna nevarnost in da zato v konkretnem primeru sam po sebi ni nevaren. V konkretnem primeru je namreč škoda nastala izključno zaradi oškodovančeve napake in ne zaradi „samodejnega“ delovanja stroja.
S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna. Nevarnost stvari se namreč presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih/malomarnih ravnanjih njenega upravitelja. Stvar, tudi če je obratujoča, ni (nujno) nevarna sama po sebi. Ob tem velja še dodati, da tudi delovni proces v konkretnem primeru ni bil nevaren sam po sebi. Oškodovančeve napake/malomarnosti pa ni mogoče šteti kot sestavni del delovnega procesa.