Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".
Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.
V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.
Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pridejo v poštev določbe 56. člena ZZZZDR, ampak določbe 142. člena ZD. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojni dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev. Glede na 372. člen ZPP pa so neupoštevne toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla.
ZPP v tretjem odstavku 109. člena določa, da se predlog za kaznovanje dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Zakonodajalec je s tem preprečil, da bi o kaznovanju tistega, ki žali sodnika, odločal sam sodnik oziroma senat, na katerega je neposredno naslovljena žalitev, saj v tem primeru ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Očitno pa zakonodajalec ni bil mnenja, da o predlogu za kaznovanje že a priori ne more objektivno nepristransko odločiti noben sodnik krajevno pristojnega sodišča, saj v teh primerih ni predpisal obvezne delegacije pristojnosti.
Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljena. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.
Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost.
Konkretni dejanski stan se ujema z abstraktnim dejanskim stanom, ki ureja vprašanje gradnje na tujem zemljišču (določila iz 24. do 26. člena ZTLR). Ko je tožnik na solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo, je v normativnem pogledu gradil na tujem, saj je imela toženka na nepremičnini polovični solastniški delež.
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik zgradil stanovanjsko hišo na nepremičnini, na kateri je bila predhodno v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank izkopana le gradbena jama. Iz takšne ugotovitve izhaja materialnopravni zaključek o izpolnjenosti pravnega standarda nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču.