Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je brez utemeljenega razloga zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke, ne pa tožnika, kljub temu da je bilo zaslišanje tožnika predlagano. S takšnim ravnanjem je bilo porušeno procesno ravnovesje med pravdnima strankama, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi
Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - dokazni postopek s sodnim izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče ne sme zavrniti dokaza z izvedencem, če gre za ključen dokaz glede odločilnih dejstev.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin - ugovor pasivne legitimacije – obseg izvršbe in zavarovanja – načelo sorazmernosti – nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih
Dolžnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njenega ugovora pasivne legitimacije ter za ugotovitev obstoja obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, ali terjatev katere zavarovanje upnik predlaga izvira iz naslova njegove udeležbe na dobičku dolžnice in pravice do polovice njenega premoženja ob prenehanju pogodbe o tihi družbi, ali iz naslova pravice do polovice skupnega premoženja pridobljenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti s V. H..
Utemeljenost izdaje začasne odredbe je potrebno presojati tudi z vidika načela sorazmernosti, po katerem ni mogoče posegati na premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Po določbi 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja, se namreč izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZIS člen 78, 78/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zloraba pooblastil
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer je zlorabil svoja pooblastila na delovnem mestu biljeter, ker je iz baze igralniške recepcije brez dovoljenja pristojnih služb in brez zakonske podlage izpisoval osebne podatke gostov in zaposlenih za lastne potrebe.
Preživnina mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, določi pa se glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Slednje se ugotavljajo na podlagi podatkov o neto prejemkih zavezanca in celotnega njegovega premoženja, upoštevaje situacije, v katerih se nahaja glede na svojo delovno sposobnost, strokovno usposobljenost, zaposlitev, zdravstveno stanje.
Sodišče samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, vendar le, kadar je to potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0056871
SZ člen 24, 24/1, 26, 29, 33. ZOR člen 210. ZPP člen 2 in 212.
upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – položaj upravnika – zakoniti zastopnik – izterjava obratovalnih stroškov – izterjava stroškov upravljanja – aktivna legitimacija upravnika – neupravičena pridobitev – trditveno in dokazno breme
Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu.
Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa materialnopravnih upravičenj ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-597/96, z dne 15. 03.1996, v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 37,69 EUR in zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1995 v znesku 1,09 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 37,69 EUR od 01.12.1995 do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje nadaljnje stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je od toženca kot lastnika stanovanja v objektu, kjer je bila imenovana za upravnika, zahtevala plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja. Pravni temelj njenega zahtevka predstavlja pogodba o upravljanju z dne 10.07.1992, iz katere je razvidno, da so jo lastniki tega objekta izbrali za upravnika. K pogodbi je priložen seznam lastnikov, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, kar je splošno znano dejstvo, zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je že presodilo, da iz predloga za izvršbo izhaja tako pravna podlaga kot višina terjatve. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana višina zahtevka, saj iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne 25.01.1996, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, izhaja vsaka vtoževana postavka, ki skupaj znašajo vtoževani znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 10.07.1997, sklenjene med tožečo stranko in lastniki (v nadaljevanju pogodba), upravnik večstanovanjske hiše na naslovu G. ter da za lastnike in uporabnike stanovanjskih storitev te hiše obračunava stroške, nastale s preskrbo, jih razdeljuje, poravnava fakture in vrši izterjavo. Ob tem se je skliceval tako na sklenjeno pogodbo kot na verzijsko upravičenje, saj je dolgove poravnal.
Tožeča stranka kot upravnik tako zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, za njihovo izterjavo pa veljajo drugačna pravila. Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu. Glede obratovalnih stroškov pa velja, da Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka vtoževane terjatve ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu.
29. člen SZ določa le, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu ter s tem upravniku podeljuje položaj zakonitega zastopnika. Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Takšne določbe pogodba o upravljanju z dne 25.01.1992, na katero se sklicuje pritožnik, nima (1).
Ob pomanjkanju takšnih določil v pogodbi, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Drži, da je sicer navedla, da je račune poravnala, vendar ni povedala, iz čigavih sredstev. Le, če jih je poravnala iz svojih sredstev in ne morebiti iz sredstev ostalih etažnih lastnikov (kjer bi lahko nastopala kot zakoniti zastopnik), bi lahko zahtevala povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov upravljanja (1. odstavek 24. člena SZ). Ti predstavljajo njeno lastno terjatev in jih ima pravico terjati. Zavezanec za plačilo pa je lastnik stanovanja (5. in 6. alineja 26. člena SZ v povezavi 33. členom SZ). Tožeča stranka ni navedla, da je toženec lastnik stanovanja, pojasnila je le, da svoje storitve opravlja za uporabnike oz. lastnike, kar bi lahko pomenilo tudi za najemnike. Ti pa niso zavezani za povračilo stroškov upravljanja. Uspeti ne more niti s pritožbenim sklicevanjem, da je splošno znano dejstvo, da je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, saj tudi za splošno znana dejstva velja, da jih je potrebno zatrjevati, ni pa jih potrebno dokazati (2).
Odveč je tudi pritožbeno in poprejšnje sklicevanje na predložene listine (izpisek iz knjigovodske evidence, sklenjena pogodba o upravljanju in podobno), saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. 2. in 212. člen ZPP pravdnima strankama (primarno pa tožeči stranki, v katere interesu in po volji katere se vodi postopek) nalagajo, da navedejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme).
Ker tožeča stranka temu bremenu že glede temelja (obstoja terjatve) ni zadostila, v postopku ne more uspeti, ne glede na morebiti izkazano višino svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1541/2007 z dne 08.08.2007 res zapisalo, da iz izvršilnega predloga in pripravljalne vloge izhaja višina terjatve in tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožba, ki je predmet sodne presoje, mora biti sposobna obravnavanja (popolna in razumljiva), ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, pa je vprašanje njene sklepčnosti in dokazovanja.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti določa 5. odstavek 458. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL0058787
ZOR člen 103, 103/1. OZ člen 86, 86/1. ZRPPN člen 7, 26, 26/2, 59. ZZD člen 249. ZPP člen 337, 337/1.
razlastitev - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - ničnost pogodbe - odprava razlastitvene odločbe - analogna uporaba pravil
ZRPPN za primer, da razlastitveni upravičenec nepremičnine, ki je bila razlaščena, ni uporabil v namen, za katerega je bila razlaščena, ni določal sankcije ničnosti razlastitvene odločbe, temveč se je na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravila (razveljavila), če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ni izvršil pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, za katerega je bila nepremičnina razlaščena – določil je torej milejšo sankcijo.
ZZZDR člen 51, 51/2. ZD člen 212, 213. SPZ člen 11, 11/1.
spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo – verjetnejša pravica – vpis v zemljiško knjigo – zakonska domneva
Kadar si konkurirata vknjižba in domneva, je pri napotitvi na pravdo zaradi spora o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino, treba za verjetnejšo šteti pravico tistega, ki se opira na vknjižbo.
Skupno premoženje zakoncev nastane originarno na podlagi samega zakona, zato izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja toženke in dolžnika pomeni zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tako tudi načeloma ni mogoče izpodbijati z actio Pauliana. Mogoče pa je ugotoviti, da sporazum prikriva kakšen drug pravni posel.
Za sklenitev pogodbe morata torej stranki soglašati o bistvenih sestavinah, naravi, podlagi in predmetu pogodbe, pa tudi tistih nebistvenih sestavinah, ki so bile izjavljene v pogajanjih. Če je volja o navedenem izjavljena navzven, dejansko pa volji pogodbenih strank nista soglasni, gre za nesoglasje. Nesporazum pa je posebna oblika nesoglasja, ki zagotavlja, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je podano soglasje o naravi, podlagi in predmetu pogodbe. Sankcija pa je v obeh primerih ista – pogodba sploh ni sklenjena.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058789
OZ člen 65, 65/2, 393, 393/2. ZPP člen 8, 286, 286/1.
deljive obveznosti – domneva enakih deležev – oderuška pogodba – odstop od pogodbe – vrnitev dvojne are
Pri deljivi obveznosti, kjer je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti.
Ker sodišče presoja v okviru trditvene podlage strank, ki je izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti, sama okoliščina, da so v spisu obstajali podatki, da sta toženca starejša človeka, tožnik pa je poznavalec tržnih razmer in je hotel zemljišče kupiti po nižji ceni od dejanske prometne vrednosti, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča o morebitni ničnosti predkupne pogodbe zaradi oderuštva.
Ko gre za vpis lastninske pravice na stanovanju, glede katerega je bila etažna lastnina naknadno izpostavljena, dvoma o identiteti pa ni, določbe 31. in 124. člena ZZK-1 niso ovira za vpis na podlagi listine, ki vsebuje „stare zemljiškoknjižne podatke“.
motenje posesti – posestno varstvo - soposest - posest pravice - posest na delu nepremičnine
SPZ ne pozna več posesti pravice (služnosti) in za razliko od prej veljavnega ZTLR izrecno ne ureja posesti na pravici, vendar je uveljavljeno stališče, da opustitev ureditve posesti stvarne služnosti za imetnike le-te ne pomeni oženja pravnega položaja in izključitve posestnega varstva. Imetnik pozitivne stvarne služnosti namreč izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na služečem zemljišču in mu je prek tega izvrševanja zagotovljeno posestno varstvo proti vsakomur, ki poseže v to izvrševanje. Na takšno razlago kaže tudi natančnejša opredelitev soposesti v SPZ, ki se lahko izvršuje v obliki deljene soposesti, kjer gre za delitev oblasti na stvari ali skupni soposesti.
zemljiškoknjižni postopek - stanje zemljiške knjige ob vpisu – - nepravilno zemljiškoknjižno stanje - načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka
Če se pritožnik ne strinja z zemljiškoknjižnim stanjem vpisov, kakršno je v zemljiški knjigi v času odločanja o z zemljiškoknjižnim predlogom predlaganem vpisu, ga lahko izpodbija z ustreznimi tožbami, ne more pa se na nepravilno zemljiškoknjižno stanje sklicevati v zemljiškoknjižnem postopku.
obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - porabljena denarna sredstva - namenska raba denarja - vrnitev denarja v zapuščino
Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.