predložitev pooblastila za revizijo - popolnost pooblastila
ZPP določa, da mora za vložitev izrednih pravnih sredstev odvetnik predložiti novo pooblastilo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je odvetnik to tudi storil, saj je predložil pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je nastala pravica stranke za vložitev revizije. Nenazadnje pa je mogoče že iz konkludentnega ravnanja zaključiti, da stranka, ki je podpisala odvetniku novo pooblastilo v času, ko ima pravico vložiti revizijo, pooblašča odvetnika za vložitev revizije, saj je bilo pooblastilo priloženo vlogi, ki jo je potrebno obravnavati kot revizijo.
prekinitev postopka – nadaljevanje postopka – pravni naslednik pravdne stranke
Za presojo sklepa o nadaljevanju postopka je bistveno le, ali je tisti, glede katerega se postopek nadaljuje, pravni naslednik prvotne pravdne stranke.
Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je najprej ugotavljalo, ali v danem primeru gre za vloge iz 1. odstavka 105.a člena ZPP, saj jo je na to napotil 5. odstavek 168. člena ZPP, ki določa, da se lahko pravne osebe oprostijo plačila taks samo za vloge iz 1. odstavka 105.a člena ZPP in predlog zavrnilo. Šele, če bi sodišče ugotovilo, da bi šlo za vloge iz 1. odstavka 105.a člena zakona, bi se lahko spustilo v odločanje o vsebinski utemeljenosti predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.
ZTLR člen 28, 28/4, 72, 72/2, 72/3. ODZ paragraf 326.
priposestvovanje - dobroverna posest - dobra vera - dobrovernost posesti - presoja dobrovernosti posesti
Za obstoj dobroverne posesti mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine, to je, da je posestnik lahko v opravičljivi zmoti glede tega, komu nepremičnina dejansko pripada. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - prava volja - odpoved pravici
Tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni podpisal (ampak je le podpisal prejem listine s to vsebino, saj se je želel posvetovati z odvetnikom), zaradi česar mu na podlagi nepodpisanega sporazuma delovno razmerje ni prenehalo zakonito.
ZD člen 221. ZZK – 1 člen 11. ZEN člen 12, 21. Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra člen 3, 3/2-22, 3/3, 7.
pozneje najdeno premoženje – dopolnilni sklep o dedovanju – lastninska pravica na nepremičninah – domneva lastninske pravice – ročno in elektronsko vodena zemljiška knjiga
Kot pravno verodostojen dokaz o veljavnem obstoju lastninske pravice ni mogoče upoštevati podatkov centralne baze zemljiškega katastra, temveč le podatke zemljiške knjige in ne obratno, saj velja domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Če predlagatelj na tak način ni izkazal, da je bila zapustnica lastnica predmetne nepremičnine, je treba njegov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega bi postal lastnik nepremičnine, zavrniti.
Ker predloženi izpisek, ki izkazuje lastninsko pravico zapustnice na nepremičnini na podlagi prepisa podatkov iz centralne baze zemljiškega katastra, ni usklajen s podatki ročno vodene zemljiške knjige, ga v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj v primeru, kadar se iz centralne baze zemljiškega katastra preslikani podatki v elektronski zemljiški knjigi ne ujemajo s podatki B lista ročno vodene zemljiške knjige, sodišče uskladi stanje tako, da prepiše podatke iz zemljiške knjige, ki je še ročno vodena oz. prevzame podatek, tako kot je vpisan v ročni zemljiški knjigi.
ZGD-1 člen 52, 52/1, 52/3, 318, 318/5. ZNP člen 29, 29/2, 35, 35/4, 37. ZPP člen 274, 274/1.
sodno imenovanje posebnega revizorja – rok za vložitev predloga za imenovanje posebnega revizorja – predlog za imenovanje posebnega revizorja
Predlagatelj je zamudil v zakonu določeni rok za vložitev predloga sodišču, saj je od dneva skupščine do vložitve predloga preteklo več kot 15 dni. Navedena ugotovitev je narekovala v nepravdnem postopku zavrženje predloga, smiselno določbam ZPP o zavrženju prepozno vložene tožbe (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
tekst :
Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog zavrže.
Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti pritožbene stroške v višini 652,00 EUR, v roku 15 dni in zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.
O b r a z l o ž i t e v
Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja in imenovalo posebnega revizorja, da na stroške nasprotnega udeleženca preveri zakonitost, učinkovitost, smotrnost in rezultate vodenja in nadzora nad posameznimi naštetimi posli nasprotnega udeleženca.
Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri je uveljavljal pritožbene razloge kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, predlagatelju pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zamudnimi obrestmi.
Nasprotni udeleženec je pritožbo prejel 30.6.2009 in nanjo ni odgovoril.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnika utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb nepravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 52. člena ZGD-1, ker obrazložitev, da je sodišče ugodilo predlogu zato, ker so izpolnjeni pogoji, določeni v 318. členu ZGD-1, ne zadošča standardu obrazloženosti sklepa (2. odstavek 29. člena ZNP). Ugotovljena bistvena kršitev določb postopka bi narekovala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker pa v konkretnem primeru pritožnik opozarja, da je predlagatelj zamudil 15-dnevni prekluzivni rok iz 5. odstavka 318. člena ZGD-1 za vložitev predloga, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo še v tej luči.
Predlagatelj je pristojnemu sodišču poslal predlog za imenovanje posebnega revizorja priporočeno po pošti dne 5.6.2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlogu priložil tudi zapisnik skupščine z dne 6.5.2009, iz katerega izhaja, da na tej skupščini ni bil izglasovan predlagateljev predlog za imenovanje posebnega revizorja in da so zato izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZGD-1, da ga imenuje sodišče.
Predlog sodišču za imenovanje posebnega revizorja lahko dajo delničarji 15 dni od zasedanja skupščine, na kateri je bil zavrnjen predlog za imenovanje posebnega revizorja (5. odstavek 318. člena ZGD-1).
Na podlagi podatkov v spisu in ugotovitve sodišča prve stopnje o datumu skupščine, ki izhaja tudi iz trditev predlagatelja in iz listine, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je predlagatelj zamudil v zakonu določen rok za vložitev predloga sodišču, saj je od dneva skupščine do vložitve predloga preteklo več kot 15 dni. Navedena ugotovitev pa je narekovala v nepravdnem postopku zavrženje predloga, smiselno določbam ZPP o zavrženju prepozno vložene tožbe (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je predlog zavrglo ter predlagatelju naložilo v plačilo pritožbene stroške nasprotnega udeleženca.
Posebno pravilo, določeno v 3. odstavku 52. člena ZGD-1, po katerem je udeleženec, ki je s predlogom uspel, upravičen od družbe zahtevati povrnitev stroškov postopka, izključuje uporabo splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške. Ker ZGD-1 v citiranem 3. odstavku 52. člena glede stroškov postopka upošteva načelo uspeha, ima nasprotni udeleženec, ki je s pritožbo uspel, pravico do povračila pritožbenih stroškov (4. odstavek 35. člena ZNP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožbeno sodišče je nasprotnemu udeležencu odmerilo stroške za plačano sodno takso 100 EUR in nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3444 ZOdvT 460 EUR, povečano za 20% DDV, skupaj 652,00 EUR.
Ker lahko vsaka od toženih strank s svojim solastniškim deležem razpolaga samostojno, brez soglasja ostalih solastnikov, ni nikakršnega razloga za nastanek nujnega sosporništva vseh solastnikov. In ker je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, ima vsak pravico do povračila stroškov za opravljena procesna dejanja.
pogodba o delu – razlaga vsebine pogodbe – plačilo končnega kupca – odložni pogoj – prevzem rizika poslovnega neuspeha
Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank, zato jo je treba uporabiti kot pravo in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili in razlago materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogodbeni namen pravdnih strank, ki ni v skupnem prevzemu poslovnega uspeha prodaje stroja. Zato ponujena razlaga tožene stranke, da zapisa v pogodbi o pogojih plačila (prevzem stroja), ni treba vezati le na prevzem stroja, pač pa tudi na plačilo le-tega toženi stranki, ni sprejemljiva.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI
VSL0058409
ZPP člen 89, 89/1, 337, 337/1, 339/1. OZ člen 190. ZDDV člen 42, 47, 47/3, 47/4. ZDavP člen 95.
neupravičena obogatitev – sodna pristojnost – vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost – plačilo davka na dodano vrednost brez pravne podlage – prikrajšanje – nesklepčnost tožbe – odsotnost pravne podlage za obogatitev – plačilo davka na dodano vrednost za storitve potovalne agencije, opravljene v tujini
Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno.
Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
pogodba o delu – podjemna pogodba – plačilo – obračun DDV – izračun z izrecnim jamstvom
Ugotovljena vsebina dogovora se nanaša le na višino vrednosti del. Ko pa je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ji je pravilno obračunala tudi 20 % DDV, saj je vedela, da je investitor stanovanjske hiše A.A., in ne tožena stranka, zaradi česar ni imela podlage v ZDDV, ki je veljal v času izdaje računa za obračun DDV po nižji stopnji.
neupravičen izostanek izvedenca z naroka - zahteva stranke za povrnitev stroškov - nezmožnost preklica sklepa o povrnitvi stroškov - preklic sklepa o kaznovanju izvedenca
Sodišče lahko ob pogojih iz petega odstavka 241. člena ZPP, torej če izvedenec kasneje opraviči svoj izostanek, prekliče le svoj sklep o kazni, ni pa tak preklic sklepa predviden tudi za primer, ko povrnitev utemeljeno nastalih stroškov zahteva stranka.
STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058715
OZ člen 9. ZPP člen 443, 458/1.
stroški etažnega lastnika – sprememba lastnika – dolžnost obveščanja – spor majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
Ker je toženca na podlagi sklenjene pogodbe zavezovala notifikacijska dolžnost, da o spremembi lastništva stanovanja obvesti tožečo stranko, ki pa je ni izpolnil, ga ta upravičeno bremeni za stroške.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058751
ZPP člen 215. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost - protipravno dejanje – dokazni standard – odločanje po pravilu o dokaznem bremenu – dokazni standard gotovosti
Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala.
Ker tožeča stranka ni uspela z gotovostjo dokazati, da bi njen zavarovanec prekoračil dovoljeno hitrost ali prevozil rdečo luč in obstaja verjetnost, da je rdečo luč prevozil nasprotni udeleženec, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča, da ob odsotnosti dokaznega protipravnega ravnanja toženca tudi ni njegove odškodninske odgovornosti.
pravica do popravka – pogoj za objavo popravka – neresnica v članku
Kumulativna pogoja za objavo popravka po 26. člena ZMed sta objava neresnice v članku in da je z objavo te neresnice prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se članek nanaša.
Članek je potrebno vsebinsko ocenjevati le kot celoto in ne po njegovih parcialnih delih, zlasti ne samo po njegovem naslovu in uvodu.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 174, 174/1, 244.
zmožnost za delo – začasna nezmožnost za delo – poslabšanje zdravstvenega stanja – osebni zdravnik – imenovani zdravnik – zdravstvena komisija
Poškodba hrbtenice, ki je bila vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornih odločbah, je bila ustrezno sanirana. Iz tega razloga so odločbe imenovane zdravnice ter zdravstvene komisije, da je tožnik zmožen za delo, pravilne, pri čemer je nebistveno, da se tožnik zaradi bolečin subjektivno počuti nezmožnega za delo, saj takšna nezmožnost za delo ni objektivno ugotovljena (izkazana z medicinskimi izvidi ali osebnim pregledom). Poleg tega je morebitno ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo zaradi drugega vzroka v pristojnosti osebnega zdravnika.
Temeljni procesni zakon za postopek izvršbe je Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. ZIZ vsebuje določbe o tem, kdaj šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko. Tako v enajstem odstavku 40. člena in v členu 40.a določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za vložitev predloga za izvršbo.
Zaradi posega do z ustavo zagotovljene pravice do pravnega sredstva - konkretno pritožbe, mora biti poseg v odvzem take pravice, določen v temeljnem procesnem predpisu, še posebej, če ta predpis za ureditev procesnih vprašanj sam ureja uporabo določenega instituta procesnega prava.
sklic skupščine delniške družbe na zahtevo manjšine - tožba na izpodbojnost skupščinskih sklepov - objava dnevnega reda sklicane skupščine - pooblastilo sodišča delničarjem za sklic skupščine
Če je skupščina že sklicana in je (ali bo) obravnavala isto materijo, potem manjšinski delničar ne more zahtevati še enkrat sklica skupščine (oziroma izposlovati od sodišča pooblastilo za sklic), marveč ima v okviru pravnega varstva svojih pravic in interesov na voljo le tožbo na izpodbojnost sprejetih skupščinskih sklepov.
protipravno ravnanje policistov – predstavljanje s službeno izkaznico – uporaba prisilnih sredstev – načelo sorazmernosti – odškodninska odgovornost države
Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno v skladu s pravili, v katerem ni zaslediti protipravnosti, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda.
t
ekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT (sedaj 6.676,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 898,90 EUR.
Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Opozarja na dolžnosti policista, da nosi uniformo, da se pri opravljanju nalog legitimira s službeno izkaznico oz. predstavi ustno kot policist in načelo sorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri ugotavljanju ali sta policista ravnala v skladu z zgoraj navedenim, oprlo le na izpovedbo policistov, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Povzema izpovedbe zaslišanih prič. Opozarja na neprimerno ravnanje policistov, ki se nista najavila poslovodkinji, niti se predstavila in legitimirala. Razlog za tovrstno intervencijo gre po njegovem mnenju pripisati položaju J. V., ki naj bi svoj položaj izkoriščal za pridobivanje podkupnin za pridobitev državljanstva, kar bi sodišče lahko ugotovilo z njegovim zaslišanjem, ki pa ga ni izvedlo, čeprav dokazni predlog za njegovo zaslišanje ni bil umaknjen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik zatrjuje, da sta ga delavca policije I. Š. in M. K. dne 30.11.2000 napadla in poškodovala. V civilnih oblačilih sta prišla na tožnikovo delovno mesto v trgovino, na vprašanje tožnika sicer odgovorila, da sta policista, a nista pokazala službene izkaznice. Ker se je tožnik pričel umikati, sta stekla za njim in ga napadla od zadaj, ga začela vleči proti pripravljalnici mesa, kjer sta ugasnila luč ter ga začela pretepati. Pri tem je tožnik utrpel poškodbo roke, in sicer levega in desnega zapestja, poškodbo oz. nalom desne ključnice, poškodbe podlahti leve in desne roke ter poškodbe po glavi in nogah.
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v času zatrjevanega škodnega dogodka veljavnem 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V zvezi z nedopustnostjo ravnanja in odgovornostjo povzročitelja škode, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati še predpise, ki so v tem času urejali dejavnosti in pooblastila policije, to je Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) in Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000, v nadaljevanju Pravilnik).
Pri opravljanju svojih nalog smejo policisti uporabiti tudi prisilna sredstva (sredstva za vklepanje in vezanje, plinski razpršilec, fizično silo...), če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, vzpostaviti javni red ali odvrniti napada, pri tem pa morajo upoštevati tudi načelo sorazmernosti (50. in 51. člen Zpol ter 108. člen Pravilnika). Praviloma svoje naloge opravljajo v uniformi, lahko tudi v civilni obleki, pred tem se morajo legitimirati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se ustno predstaviti kot policisti (na zahtevo povedati priimek in naziv enote, če to ne ovira izvršitve naloge), takoj ko je možno pa se še legitimirati s službeno izkaznico ( 31. člen Zpol in 11. člen Pravilnika).
Le potek celotnega dogajanja, vključno z ravnanjem tožnika samega, lahko da odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov v okviru dovoljenega.
Policista Š. in K., sta se vključila v preiskavo tožniku očitanega kaznivega dejanja ropa oziroma izsiljevanja. Skupaj z domnevnim oškodovancem sta odšla v trgovino M. v F., kjer je tožnik delal kot mesar. Kakor izhaja že iz trditev tožeče stranke, potrjeno tudi z njeno izpovedbo, nadalje pa tudi z izpovedbo zaslišanih policistov (in ne samo teh, kot zatrjuje pritožba), sta na tožnikovo vprašanje: „Kaj želita?“ odgovorila, da sta policista. Z logično obrazloženo in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je podprta tudi ugotovitev, da sta se policista ustno, vsaj eden izmed njiju pa tudi s službeno izkaznico predstavila priči I.T., ki se je nahajala najbližje. Drži sicer, da tega preostale zaslišane priče niso potrdile, kot pa izhaja iz njihovih izpovedb, nobena izmed njih ni bila neposredno v bližini dogodka. Pričanje priče T. je bilo v tem postopku resda drugačno, a mu sodišče prve stopnje upravičeno ni pripisalo verodostojnosti, saj se je bistveno razlikovalo od njene izjave, dane na dan škodnega dogodka, da sta ji Š. in K. rekla, da sta policista in sta ji pokazala neke značke ter njene izpovedbe v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, kjer je izpovedala, da se ustno nista predstavila, da pa sta ji pokazala neko izkaznico.
Tožnik se je kljub pojasnilom policistov pričel umikati v zadnji prostor (predelovalnico mesa), kjer se nahaja tudi izhod iz trgovine. Kljub opozorilom policistov, se ni ustavil, v rokah pa je držal nož, ki ga je vzel s stene v zadnjem prostoru. Policista sta uporabila prisilna sredstva, s pomočjo katerih sta tožniku nož odvzela in ga vklenila, pri tem pa sta bila oba policista tudi poškodovana.
Res se policista ostalim zaposlenim nista predstavila niti pokazala službene izkaznice, svojega prihoda pa tudi nista najavila poslovodkinji, kar je bila običajna praksa, saj sta morala ravnati hitro, ker sta upravičeno (glede na to, da se je tožnik s predmeti, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku namenil v prostor, v katerem je bil izhod iz trgovine) pričakovala, da bo tožnik zbežal, uničil ali skril dokaze. V zadnjem prostoru pa sta se tožniku tudi legitimirala s službeno izkaznico.
V takšnem ravnanju policistov ni zaslediti protipravnosti. Predstavljanje s službeno izkaznico sta opravila (vsaj eden od njiju) priči, ki je bila v neposredni bližini, tožniku pa sta ustno pojasnila, da sta policista. Okoliščine primera njunega predstavljanja s službeno izkaznico tožniku niso dopuščale, prav tako pa bi njuno predstavljanje in najavljanje poslovodji lahko oviralo izvršitev njune naloge. Zaslediti pa tudi ni nesorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Tožnik niti ne zanika, da se je upiral, pri opravi naloge pa sta bila oba policista tudi poškodovana, kar zanika tudi primernost tožnikovega obnašanja.
Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati pričo V.. Ta naj bi izpovedal, kako mu je tožnik izročil določen znesek kot podkupnino za pridobitev ženinega državljanstva. Tudi v kolikor bi navedbe tožnika o podkupnini držale, to ne potrjuje protipravnega ravnanja policistov, ki sta zaradi podane prijave raziskovala sum storitve kaznivega dejanja (2. točka 3. člena ZPol). Ustavitev kazenskega postopka zoper tožnika pa tudi nima za posledico odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja le zaradi protipravnega ravnanja organov pregona, pravdno sodišče pa na ustavitev kazenskega postopka tudi ni vezano (14. člen ZPP).
Ker tožnik ni dokazala protipravnega ravnanja policistov, kot enega izmed nujno potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, ta ni podana.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani,
pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP